Nov naslov

Preselila sem se na http://www.pribarbari.com/

Pridi kaj naokoli!

Ku ku

V preteklih tednih resda nisem ničesar napisala, sem pa veliko brala in kuhala.

V branje toplo priporočam:

Običajno me knjige s takšnim "močnim" naslovom ne pritegnejo, ta je pa zadela v bistvo.

Moj najlepši kulinarični podvig pa so bili kolački:

Zatišje

Vsake toliko pride obdobje nekaj dni, ko v poštni nabiralnik ne prileti nobeno novo naročilo, vsi projekti so zaključeni in nastopi zatišje.

Ko sem zasuta z delom, imam en kup vizij, kaj vse bom počela, ko bom lahko malo zadihala. Toda ko pride ta čas pa ... Dan ali dva je še prijetno, potem pa moja kreativnost upada, naraščajo pa dvomi in strahovi.

Iz izkušenj sem se že naučila, da lahko novo naročilo prileti povsem nepričakovano in prekine sušno obdobje.

Naučila sem se pa še nekaj - takšna zatišja so priložnost za brskanje po možganih in iskanje novih idej. Razmišljanje in prakticiranje novih strategij oglaševanja, iskanja novih naročnikov, razširjanja nabora storitev, izobraževanja ...

Seveda se moram zavestno opominjati na pozitivne strani ne-dela, ker sem zelo nagnjena k temu, da v takem obdobju povsem zablokiram in se predam. Toda če bi vedno delala enako, ne bi mogla pričakovati drugačnega rezultata. Zato pa pogumno naprej!

Ko se pa že povsem zaciklam, pa je najboljši recept za prekinitev črnogledosti kakšen pohodič z Glasnhovom :) Narava, zlati kuža in svež zrak so najboljša kombinacija za dvig vibracije :)

 

Tako pa so videti slike, ko naju skušam slikati s telefonom ...

Cake popsi

Že pred nekaj meseci sem si ogledala navodila za pripravo teh tortic na palčki. Vedno, ko sem se že hotela lotiti izdelave, sem si na koncu premislila in raje spekla kar kakšno torto.

Potem se se zatrdno odločila, da jih bom naredila, ko si nabavim čisto prave palčke za cake popse, čisto prave barve za belo čokolado (candy meltse), razno okrasje, morda celo sama naredim kakšne figurice iz fondant mase ...

Nič čudnega, da sem izdelavo odlagala v nedogled.

Včeraj dopoldne pa me je prešinilo - improviziraj! In sem res :)

Palčke so bila kar navadne palčke za ražnjiče. Namesto vsega okrasja sem uporabila belo in temno čokolado. Osnova kroglic pa je bila rezultat reciklaže v kombinaciji s čiščenjem hladilnika.

V multipraktiku sem z nožem obdelala kokosove kocke (čokoladen biskvit, oblit s čokolado in povaljan v kokosovi moki), dodala sem jim kremni sirček in enako količino marelične marmelade, za boljši okus pa sem v maso naribala še četrt zmrznjene pomaranče (z olupkom).

Kroglice sem potem dala za približno 15 minut počivat v zamrzovalnik. Ohlajene so bile ravno prav trde, da me ni bilo strah, da bi zdrsele s palčk, pa še čokolada se je hitreje strjevala.

Sklep: še jih bom delala (in jedla) :)

Prebujanje z Glasnhovom

Takole pa v realnosti zgleda sobivanje s psom ...

In ne bi zamenjala za nič na svetu.

Ti pa res misliš samo nase!

Ta izjava je zadnjič priletela vame kot žaljivka. Osebi, ki jo je izrekla, nisem niti hotela pojasnjevati, da je to pravzaprav dobra lastnost, saj ne bi zmogla/hotela razumeti.

Postaviti sebe na prvo mesto je v naši družbi in v našem "mentalnem zapisu" še vedno nekaj negativnega. Najboljši in najbolje sprejeti so tisti ljudje, ki najprej poskrbijo za druge in šele potem morda zase. Pa je to res najbolje?

Moja izkušnja me uči, da ne. Če so na prvem mestu potrebe drugih in šele potem moje, se to maščuje tako tem "drugim" kot tudi meni. Zakaj? Slej ko prej bom do teh ljudi začutila nepojasnjen odpor. Postala bom razdražljiva, nejevoljna, napeta ... Ker ne bom poskrbela zase, bom nezadovoljna na celi črti. Zamerila bom njim in sebi. Še najbolj sebi, ker ne rečem "ne" in se postavm zase.

Skozi izkušnje sem spoznala, da se svet ne ustavi, če sem jaz prva. In kako to deluje v praksi? Če sem utrujena, pač ne skuham kosila/operem perila/pospravim stanovanja ... Posledica tega je delitev dela v gospodinjstvu in boljše partnerstvo. Noben moški si ne želi ženske, ki s potlačeno jezo postavi kosilo na mizo ali z obtožujočim pogledom potiska sesalec po stanovanju.

Včasih imam več dni ugasnjen zvonec na telefonu. Tako se lahko sama odločim, kdaj bom komunicirala. Brez občutka krivde se popoldne (ko so mnogi še v službi!) za kakšno uro zvijem na sedežni s knjigo v roki.

Če me kdo kaj prosi, si vzamem čas, da premislim, kako se ob tem počutim in kaj to pomeni zame.
Seveda se mi še vedno zgodi, da počnem kaj, česar nočem, vendar je tega vedno manj, saj sem vedno boljša pri zaznavanju in opazovanju svojih občutkov.

Težave z občutkom krivde imam še vedno, kadar ne ustrežem komu, ki mi je blizu, vendar sem se naučila, da se zaradi tega ne požrem, pač pa skušam sprejeti občutek krivde, da ga lahko potem izpustim, namesto da bi ga potlačevala in mu tako dopuščala, da raste in me spremlja.

In ko so moje potrebe zadovoljene, sem umirjena, prijetna, pozitivna, kreativna ... Zagotovo dobra družba sebi in drugim. Tako sem se naučila, da lahko zase in za druge naredim največ, če poskrbim zase, ker potem sem lahko kvalitetno tukaj tudi za druge.

O skrbi zase in uporabljanju "ne-ja" namesto samodejnega kimanja piše tudi Cheryl Richardson v knjigi The Art of Extreme Self-Care. Priporočam!

Zima spomladi

Na sončno jutro je lahko tudi marčevski sneg čudovit.

Zjutraj sva se z Glasnhovom pognala na hrib nad vasjo. Sprehod je bil sproščujoč, očiščujoč, rerfleksiven, zabaven, poživilen in predvsem sončen.

Naša mala skupnost - predvsem midva s šefom - sprejema velike odločitve in bo kmalu odprla novo poglavje. Šef je sicer že odločen, jaz pa se skoraj strinjam z njim.

Zakaj skoraj? Vzela sem si čas, da v miru premislim. Čeprav se strinjam z njim, bi vseeno rada počakala, da se prepričam, ali je odločitev res ok ali pa se le moji možgani igrajo z mano in filtrirajo informacije - tj. spuščajo naprej samo pozitivne vidike.

Tolaže me dejstvo, da ne morem sprejeti napačne odločitve in da smo v vsakem primeru mi trije vedno skupaj :)

Kako lepo je šele v nebesih

... je bil motivacijski napis pred zadnjimi 500 metri na Malem kraškem maratonu.
Še dan prej sem razmišljala, če bi sploh šla. Napovedovali so burjo in sneg, že ves teden mi je razpoloženje nihalo, v soboto sem se sploh valjala v samopomilovanju. Poleg tega sem zadnja dva meseca minimalno trenirala. Še v nedeljo zjutraj sem ob pogledu na 5 cm snega tehtala razloge za in proti. Potem pa je pretehtalo dejstvo, da bi tako ali tako morala v sneg, ker sem bila na vrsti za pasji sprehod. Potem je pa res vseeno, če odtečem 21 km (in dragi sprehodi Glasnhova).
V Sežani sicer ni bilo snega, toda veter je bril do kosti. Prijetno toploto sem začutila šele pri 4. kilometru. Pri 5. sem bila že vzhičena. Narava je bila čudovita, sploh ko sem tekla skozi Lipico, je moja duša vriskala.
Pri zadnjih kilometrih so moje noge postajale težke. Nastopila je moč volje. Samo jaz in pot. In sem vztrajala. Nisem prišla na točko, ko bi razmišljala, le kaj mi je tega treba, ampak sem si rekla - kilometer za kilometrom, dobra glasba v ušesih, zmorem!
V cilju me je čakal dragi. Skoraj sem potočila nekaj solzic, ko sem mu padla v objem. Nasploh sem bila vmes večkrat ganjena. Posebej pri motivacijskih napisih, ki so jih organizatorji namestili ob progi. NE MOREM, NOČEM IN NE ZNAM ODNEHATI. Ta je zadel naravnost v srce.
S psihološkega vidika je bil polmaraton simbol vztrajnosti, pokazal mi je, koliko zmorem. Posledično se je v meni prebudila bojevnica. In končno sem naredila nekaj, kar bi morala že zdavnaj. Moje dejanje sicer ni bilo konstruktivno, zahtevalo pa je veliko poguma. Zaradi tega je zdaj cela štala, vendar se ne počutim slabo. Ravno nasprotno, nič kaj elegantno sem se izkašljala in si končno olajšala dušo. Zdaj so na vidiku spremembe, ki bi se morale že zdavnaj zgoditi. Zdaj je čas dozorel.

Tole slikico pa je naredil moj dragi :)

V deželo prihaja pomlad II

Danes je spet tako lep spomladanski dan. Med jutranjim tekom (ja, spet lahko zjutraj tečem!) sva z Glasnhovom že opazila žafrane, zvončke in čemaž. Komaj čakam, da slednji pristane v solati ali kakšni omaki.
Čutim, da potrebujem sonce, modro nebo in zeleno travo, da se tudi sama zbudim iz zime. Vremenska napoved mi sicer ni najbolj naklonjena, ampak slej ko prej se bo tudi gospa Zima odpravila počivat.
Spodnje slikice so pa malo za lušte in vizualizacijo mojih želja.

V deželo prihaja pomlad

... samo ne še danes :)
Ko sem se zjutraj zbudila, me je dragi pozdravil z vremenskim poročilom - zunaj sneži. Moj komentar je bila, da to samo tako malo padajo snežinke in da se sploh ne bojo prijele, ker so tla preveč namočena.
No, nekaj ur kasneje ... (glej slike ali pa poglej skozi okno)
Spet je bil Glasnhov edini, ki se je veselil puhaste odeje.

Selitev in videz

Vse odkar sem se preselila na blogspot, mi ne uspe najti predloge, ki bi mi povsem ustrezala. Spreminjam barve, pisave, ozadje ... pa mi še vedno ne sede.
Poleg tega pa so se mi pri selitvi izgubili komentarji in povezave na objave ne delujejo :/
Mogoče samo malo kompliciram, vseeno pa me zanima, draga bralka/dragi bralec, kakšen se ti zdi videz mojega bloga? Je dovolj svetel in pregleden ali si želiš kakšnih sprememb?
Vsako mnenje bo dobrodošlo.

Obotavljanje

Se ti kdaj zgodi, da imaš res dobro idejo, ki te povsem navduši in prevzame, ko pa pride čas za njeno uresničitev, pa volja in energija čudežno izgineta?

No, jaz sem ta pojav opazila letos. G r o z a.

Da bi se izognila malodušju, sem že na začetku razčlenila načrt in pot do cilja razdelila na vmesne postaje. Vendar je bil v tem primeru cilj za moj "okvir" prevelik in moj notranji kritik je preglasil vizionarko v meni.

Še vedno nisem povsem razčlenila vzroka za mojega glasnega kritika. Sumim, da gre malo za strah pred potjo naprej in spremembami  - ker "drugače pač ni domače".

Strah pa verjetno spodbuja glasek v meni, ki me hoče postaviti nazaj na svoje mesto, ker:

• nisem dovolj dobra/pametna/sposobna/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
• to ni za mene
• meni niso namenjene "velike" stvari
• nima smisla poskušati, ker mi tako ali tako ne bo uspelo
• to je za druge, ki so bolj sposobni/pametni/ustvarjalni/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
•  je bolje, če se držim preverjene in uhojene poti

Torej, dragi moj notranji kritik, hvaležna sem ti za tvojo skrb, vendar:

• sem dovolj pametna/sposobna/ustvarjalna
• lahko dosežem zastavljene cilje
• uhojena pot je udobna, zna pa postati dolgočasna 

Po enem mesecu stopicljanja na mestu, se je notranji kritik le malce umaknil, vizionarka v meni pa se je zopet lotila projekta.

Morda bi se obotavljanje prej končalo, če bi se že takoj pogovorila z notranjim kritikom in ga pomirila, namesto da sem potlačevala dvome in se izmikala izvedbi projekta.

Morda pa je vzrok nekaj tretjega in ga bom odkrila šele kasneje.

Se tudi tebi to dogaja? In kako se spopadaš s tem?

Pri frizerju

V zadnjem letu opažam na svoji glavi vedno več sivih las. Ker imam temnorjave lase, mali vsiljivci bijejo v oči. Do zdaj jih je moj frizer uspešno "izstriževal". Zadnjič pa:

- Če bo šlo tako naprej, mi boš izstriževanje sivih las posebej zaračunal.
- No, če bi ti vse porezal, bi ti že uničil obliko frizure.
- Kar potrudi se, ker se pred 30. letom ne bom barvala.
- A še nisi 30?!?

Hm ... Jaz pa še vedno vračam k njemu ;)

Torta za slavljenca

Najina mala biba je imela rojstni dan. Kot se spodobi, je najin dvoletnik dobil torto.
Najprej sva načrtovala torto iz palačink, ker jih mali obožuje. Potem pa sva izbrala bolj zdravo varianto - žolco iz svinjskih parkljev in korenčka.
Mali črnuh je edini, ki me pripravi do tega, da kuham te smrdljive specialitete. Ker sem jo kuhala prvič, ni bila tako trda, kot bi si želela, ampak slavljenca ni to prav nič zmotilo.
Oba s So-šefom se strinjava, da je mali pravi blagoslov in točno tak pes, kot ga potrebujeva. Z njim se oba učiva vztrajnosti, potrpežljivosti, odločnosti (predvsem jaz), doslednosti ...
Daje pa ogromno. Cartanje te 50-kilogramske gmote ljubezni je kot terapija - sprošča in daje občutek ljubezni, sprejemanja, topline ...
Od kar ga imam, se veliko več smejim - nasmehnem se vsakič, ko ga pogledam. In sploh si ne predstavljam, da sem lahko kdaj živela brez :)

Prihaja pomlad

Kako čudovita so jutra, ko se že pred sedmo zbudim s pogledom na jasno, modro nebo. Pravzaprav se zbujam že malo po šesti. Še Glasnhovu se ne da vstat.
Čeprav imam rada sneg in sem navdušena celo nad jutranjo meglo, sem že nestrpno čakala daljše dneve in sonce. Najbolj nestrpno pa čakam, da se sneg končno stopi in lahko obujem tekeške copate in se poženem v hrib.
24. marca me čaka Mali kraški maraton, jaz pa nisem tekla že dobre tri tedne. Tazadnja se mi je že toliko zacelila, da želahko hodim in tečem. Hecno pa je, da ne morem hoditi na jogo, ker težko sedim v položaju za meditacijo.
Mislim, da tudi Glasnhov komaj čaka, da se vrneva v ustaljene tekaške tirnice. Seveda ga pa tudi navdušenje nad snegom ni minilo.

Ne je mesa in rib tudi ne!

Včeraj sem bila pri zdravniku. Ko sem čakala in listala po kartoteki, sem ugotovila, da sem bila nazadnje pri zdravniku leta 2010. Med drugim pa sem odkrila tudi vnos iz leta 1999, ki ga je naredila otroška zdravnica: "Ne je mesa in rib tudi ne!" Sva se s sestro prav nasmejali.

No, sestra in moj novi osebni zdravnik sta prijazna in poslušata. Zdravnik si je vzel čas za klepet in me nato poslal kar na rentgen - da izključiva najhujše.

Zdravnik na kirurgiji me je skoraj nahrulil, kaj sploh hodim, in hotel, da si slečem spodnjice pred skupino sedmih (!?!). Tam je bil on, pa sestre, pa študenti ... Pa nobene obrazložitve (kdo so, če mi je ok ...) ... Grozen občutek. Skupinica stoji tam, kramlja, se smeji in strmi vame. In ne, nisem se slekla. Če bi se, bi se počutila zares ponižano.

No, na koncu, je slika moje obložene in boleče zadnjice pokazala, da je vse celo. Zdravnik na kirurugiji me je še okregal, ker ne jem protibolečinskih tablet (naklofen, ketonal ipd.). Ni mogel reči, naj vzamme kakšno tableto, če bo hudo, ampak mi je ukazovalno dal vedeti, da bi MORALA jesti tablete. Joj, če jaz pojem en naklofen, sem povsem zadeta.

Ob večerji sva se z dragim pogovarjala, od kod meni takšen odpor do obiska pri zdravniku. No, vnos iz leta 1999: "Ne je mesa in rib tudi ne!", je tipičen primer. Meso sem nehala jesti pri 14ih. Osebna zdravnica me ni vprašala, zakaj in kaj jem, ampak me je začela prepričevati, da ubijanje živali za hrano nekaj povsem naravnega. Navedla je zelo življenjski primer, ki sem ga res lahko aplicirala na svojo situacijo - ubijanje živali na safariju v Afriki!?!

Kar nekaj cvetk je še, pa se jih nočem več spominjati. Včerajšnji dan je za mano in uspela sem ga preživeti brez glavobola :)

Mesa in rib pa še vedno ne jem!

Občutek nemoči (in kremšnite)

Vse odkar sem padla, se soočam z občutkom nemoči. Ne samo, da ne morem tečt, ne morem niti počet čisto vsakdanjih reči, ne da bi bila pri tem soočena z bolečino (in spet - nemočjo). To me spravlja v jezo in hkrati skoraj v obup. Prišlo je celo tako daleč, da se bom naročila pri zdravniku, naj pove, ali imam kaj počeno ali samo udarjeno.

Zdravniku res ne maram hodit. Nobenemu. Pravzaprav nisem bila pri splošnem zdravniku že tri leta. V čakalnici se počutim grozno, prav tako v bolnišnici. Vedno, ko sem šla koga obiskat ali sem koga pospremila k zdravniku, sem prej ko slej imela hud glavobol. Mislim, da med zidovi zdravstvenih ustanov začutim svojo nemoč in sem soočena s svojo ranljivostjo. Opažam, da to res težko prenašam.

Po drugi strani pa so ravno trenutki nemoči tisti, ki pokažejo, s kakšnimi ljudmi si delimo življenje. Prav tako nam omogočajo razvoj empatije. Če se sama ne bi počutila ranljive in nemočne, bi tudi druge, ki so v takem položaju, težko razumela.

Moj dragi se je izkazal za pravi steber. In za to sem mu neskončno hvaležna.

Včeraj zvečer je spekel kremšnite. Še kremo je sam naredil. He's a keeper. No doubt.

Ironija in pasji piškoti

Življenje ima res zanimiv smisel za humor. Ko sem objavila, kako je tek najboljše zdravilo za samopomilovanje, sem kmalu zatem (med tekom!!) zgrmela po tleh in moja tazadnja mi še vedno ne dopušča, da bi se pognala čez drn in strn. No, pa tudi vreme ne.

Še vedno se smilim sama sebi in tolažim s krofi - iz trgovine, ker se mi v tem stanju "joj-kako-sem-jaz-boga-in žrtev-in-oh-in-sploh) niti ne da kulinarično ustvarjat. Kaj ustvarjat - še kuhat se mi ne da :/

Ampak - ker se mi tudi v trgovina ne da, je Glasnhov vseeno prišel na svoj račun z domačimi piškotki.

Glede na potoke sline, ki so v špagetih visele iz Glasnhovovih ust, in vztrajnemu straženju pečice med peko, so piškoti očitno slastni.

Jaz pa še vedno iščem novo zdravilo proti samopomilovanju in bom vesela vsakega predloga.

Pa še recept (oz. osnutek recepta)

Sestavine:

500 g ovsene moke (pri meni so to v blenderju zmleti ovseni kosmiči)

1 dl olivnega olja (ali masti, če jo imaš)

2 konzervi tune v olju (ali paštete/mesnega narezka/kuhanih in mletih jetrc ...)

2 dl vode

1 jajce

žlička česna v prahu

pribl. 1/2 - 1 skodelica polnozrnate moke za posipavanje

Postopek:

Najprej zmešaš moko in česen v prahu.

Dodaš olje in z vilicami pretlačeno tuno (skupaj z oljem, v katerem plava), jajce in vodo.

Premešaš s kuhalnico, da masa postane malo bolj homogena.

Ko začneš mesiti z rokami, posipavaj z moko, da se testo ne bo prijemalo.

Na koncu mora biti testo po konsistenciu podobno običajnemu testu za piškote.

Testo lahko pustiš za kakšne pol ure v hladilniku (zavitega v folijo), potem pa ga na pomokani površini (ali pa med dvema listoma peki papirja) razvaljaš na približno pol centimetra debelo in poljubno razrešeš - z modelčki za piškote ali pa kar na trakce.

Pečeš približno 30 min pri 170 stopinjah.

Piškote ohladiš in pospraviš v pločevinko in z njimi nagrajuješ pridno psetino, dokler jih ne zmanjka ;)

Jutra so najlepša

... ker je še vse odprto. Dan je nov, z novimi priložnostmi. In novimi življenjskimi lekcijami. Npr. - poslušaj svoje telo. Če ti daje signale, da rabi počitek, ga ne porivaj čez mejo. Ker potem lahko padeš na kolena. In jo odneseš brez ene same modrice. In če še vedno ne dojameš, sledi lekcija številka 2. Ta je pa boleča - padec na rit. Z vso težo, med tekom, na poledenelem asfaltu. Ko še pes obstoji in zaskrbljeno opazuje, če se bo šefica lahko pobrala ali ne.

No, trajalo je nekaj minut, da sem stisnila zobe in se počasi skotalila na kolena, potem pa v solzah še dvignila na noge. Danes je že bolje, včeraj pa je bil pekel.

Lekcija pa ... No, zapomnila si jo bom. Pa tudi zelo hvaležna sem. Hvaležna za svoje močno in zdravo telo. Taki trenutki so opomnik, da se spet zavem, da moram paziti nase.