Ti pa res misliš samo nase!

Ta izjava je zadnjič priletela vame kot žaljivka. Osebi, ki jo je izrekla, nisem niti hotela pojasnjevati, da je to pravzaprav dobra lastnost, saj ne bi zmogla/hotela razumeti.

Postaviti sebe na prvo mesto je v naši družbi in v našem "mentalnem zapisu" še vedno nekaj negativnega. Najboljši in najbolje sprejeti so tisti ljudje, ki najprej poskrbijo za druge in šele potem morda zase. Pa je to res najbolje?

Moja izkušnja me uči, da ne. Če so na prvem mestu potrebe drugih in šele potem moje, se to maščuje tako tem "drugim" kot tudi meni. Zakaj? Slej ko prej bom do teh ljudi začutila nepojasnjen odpor. Postala bom razdražljiva, nejevoljna, napeta ... Ker ne bom poskrbela zase, bom nezadovoljna na celi črti. Zamerila bom njim in sebi. Še najbolj sebi, ker ne rečem "ne" in se postavm zase.

Skozi izkušnje sem spoznala, da se svet ne ustavi, če sem jaz prva. In kako to deluje v praksi? Če sem utrujena, pač ne skuham kosila/operem perila/pospravim stanovanja ... Posledica tega je delitev dela v gospodinjstvu in boljše partnerstvo. Noben moški si ne želi ženske, ki s potlačeno jezo postavi kosilo na mizo ali z obtožujočim pogledom potiska sesalec po stanovanju.

Včasih imam več dni ugasnjen zvonec na telefonu. Tako se lahko sama odločim, kdaj bom komunicirala. Brez občutka krivde se popoldne (ko so mnogi še v službi!) za kakšno uro zvijem na sedežni s knjigo v roki.

Če me kdo kaj prosi, si vzamem čas, da premislim, kako se ob tem počutim in kaj to pomeni zame.
Seveda se mi še vedno zgodi, da počnem kaj, česar nočem, vendar je tega vedno manj, saj sem vedno boljša pri zaznavanju in opazovanju svojih občutkov.

Težave z občutkom krivde imam še vedno, kadar ne ustrežem komu, ki mi je blizu, vendar sem se naučila, da se zaradi tega ne požrem, pač pa skušam sprejeti občutek krivde, da ga lahko potem izpustim, namesto da bi ga potlačevala in mu tako dopuščala, da raste in me spremlja.

In ko so moje potrebe zadovoljene, sem umirjena, prijetna, pozitivna, kreativna ... Zagotovo dobra družba sebi in drugim. Tako sem se naučila, da lahko zase in za druge naredim največ, če poskrbim zase, ker potem sem lahko kvalitetno tukaj tudi za druge.

O skrbi zase in uporabljanju "ne-ja" namesto samodejnega kimanja piše tudi Cheryl Richardson v knjigi The Art of Extreme Self-Care. Priporočam!

Občutek nemoči (in kremšnite)

Vse odkar sem padla, se soočam z občutkom nemoči. Ne samo, da ne morem tečt, ne morem niti počet čisto vsakdanjih reči, ne da bi bila pri tem soočena z bolečino (in spet - nemočjo). To me spravlja v jezo in hkrati skoraj v obup. Prišlo je celo tako daleč, da se bom naročila pri zdravniku, naj pove, ali imam kaj počeno ali samo udarjeno.

Zdravniku res ne maram hodit. Nobenemu. Pravzaprav nisem bila pri splošnem zdravniku že tri leta. V čakalnici se počutim grozno, prav tako v bolnišnici. Vedno, ko sem šla koga obiskat ali sem koga pospremila k zdravniku, sem prej ko slej imela hud glavobol. Mislim, da med zidovi zdravstvenih ustanov začutim svojo nemoč in sem soočena s svojo ranljivostjo. Opažam, da to res težko prenašam.

Po drugi strani pa so ravno trenutki nemoči tisti, ki pokažejo, s kakšnimi ljudmi si delimo življenje. Prav tako nam omogočajo razvoj empatije. Če se sama ne bi počutila ranljive in nemočne, bi tudi druge, ki so v takem položaju, težko razumela.

Moj dragi se je izkazal za pravi steber. In za to sem mu neskončno hvaležna.

Včeraj zvečer je spekel kremšnite. Še kremo je sam naredil. He's a keeper. No doubt.

Še vedno brcam

Obilica dela (hvala, vesolje!) in posledična občasna utrujenost sta krivi za mojo daljšo odsotnost. Leto je minilo na poslovni ravni bolje kot sem pričakovala (hvala, vesolje!). S pomočjo super druper delavnice sem si končno uredila finance in se znebila občutka, da mi denar polzi med prsti. Končno imam spet prihranke :) (Na tem mestu se spet zahvaljujem vesolju.).

Na osebni ravni sem si za letos zastavila več ciljev, na vrhu pa je tek. Poleg rednega teka (4-krat tedensko) se bom letos udeležila vsaj enega polmaratona. Kar nekaj let je že minilo, kar sem bila nazadnje na kakšni tekaški prireditvi in čeprav nisem rpeveč navdušena nad gužvo, me pa vedno dvigne energija, ki vlada med tekači in med navijači.

Naša mala skupnost še vedno šteje 3 člane, čeprav s So-šefom razmišljava še o enem. Tudi tokrat o psu, no, pravzaprav o psički. Še prej pa mora So-šef poskrbeti za svoj vsakdanji kruh, da bo denar za dvojno količino vsakdanjih briketov.

Spet sem kuharsko ustvarjalna. Na podočju sladic in "prave" hrane. In ko bom velika bom delala noro lepe torte in kolačke :)

Letos smo bili tudi na  enem daljšem izletu. Izkoristili smo zadnjo sončno soboto, preden nas je v nedeljo začel zasuvati sneg. Krasa ne poznam in tokrat sem imela priložnost pobliže spoznati kraško pokrajino. Navdušena sem nad njo in ob prvi priliki se vrnem(o)!

Torej - hvala vesolje za vse prijetne izkušnje!

Joga v vsakdanjem življenju

Letos sem začela hoditi na jogo. Sem v skupini začetnikov, vadimo pa enkrat na teden.

Prva dva termina mi je največ težav povzročalo sproščanje. Nisem zmogla ležati povsem na miru - enkrat me je še krč zagrabil. Da ne govorim o mislih, ki so mi kot podivjane švigale po glavi. Namesto, da bi se moje dihanje umirjalo, sem skoraj doživela napad panike. In namesto miru sem čutila le tesnobo.

Tudi vaje ... ups - asane so se mi zdele tako otročje lahke, da sem malo dvomila v njihovo učinkovitost. Vendar - prvič v mojem odraslem življenju nimam več vozlov v predelu lopatic, hrbtenica me več ne boli, po vadbi se pa počutim lahka in umirjena, naslednji dan pa se polna energije in se zjutraj z lahkot dvignem iz tople postelje.

Navdušena sem tudi nad inštruktorjem, ki pri vsaki asani razloži, za kaj je koristna in na kaj vse vpliva. Prejšnji mesec sem teden pred menstruacijo (in med njo) redno izvajala asane, ki masirajo predel rodil in naj bi pomagale ublažiti krče. Neverjetno - tudi to je pomagalo. Zdaj moram najti samo še recept za ublažitev PMS-ja :)

Pa tudi sicer mi je všeč filozofija nenasilja - asane delamo samo do praga bolečine in ne telmujemo med sabo. Vsak dela zase, povečini z zaprtimi očmi.

Najbolje bi bilo, če bi jogo uvedli v šole in podjetja - tako bi zagotovo zmanjšali težave s hrbtenico, prebavo, povečali gibčnost, okrepili imunski sistem in nenazadnje povečali storilnost.

Joga je pa tudi zelo dobra izbira, če se sicer ukvarjamo s športom, saj poveča prožnost našega telesa, poveča vzdržljivost in pomaga, da se znebimo vseh bolečin, ki smo si jih pridelali med treningom.

Hvaležna sem

Hvaležna sem za

- modro nebo

- sončen jesenski dan

- tople odtenke jesenskega listja

- zelenjavo s svojega vrta

- pravljične rdeče mušnice

- cartastega Glasnhova

- izzive, ki so mi prekrižali pot

- delo ob katerem napredujem

- jutranjo meglico

- vonj jesenskega gozda

In seveda sem hvaležna, ker vse to cenim in čutim :)

Življenje je (tudi) lepo :)

Uspelo mi je!

Včeraj sem imela tak s*itty dan. Zaradi "tistih dni v mesecu" sem bila prepričana, da je moje življenje grozno, moj partner obupen in da sem povsem nesposobna. Seveda se nisem izognila tuljenju in prepiranju ...

Zvečer me je pa še čakala pasja šola. In ker dragi ni mogel zraven, bi morala it sama. Kar bi bilo ok, če si ne bi že ves čas delala problema s parkingim - ker je gužva in jaz edina ne bom mogla najt dovolj prostora ...



Ampak - vragec v meni ni dal miru. In popoldne sem se sestavila skupaj, stuširala, z Glasnhovom malce povadila in ŠLA v šolo :)

Tam je seveda bila huda gužva, avti parkirani vsepovprek ... Nič hudega. Vsi so mi kar ponujali pomoč in po njihovem nasvetu sem  pustila kar na sredi, ključe pa notri :) Na koncu pa našla avto lepo parkiran najbolj v kot. Pa so mi spet kar sami od sebe ponudili pomoč, ko sem ga spravljala ven.

Piece of cake.

V glavnem - izlazalo se je, da če tudi se moj največji (trenutni) strah uresniči, da to ni konec sveta, ker se na koncu vse spelje.

Sem pa kar malo hecna sama sebi - pri prvih urah me je skrbelo, da ne bom obvladala psa v družbi drugih psov in ljudi na poligonu, ko sem ugotovila, da s tem ni težav, pa sem si ustvarila problem s parkiranjem, ki je zdaj tudi razrešen.

In zdaj se sprašujem, kaj sledi?

Hitro, hitreje

Iz najstnice, ki je lahko ves vikend preležala pred tv-jem, sem se razvila v mlado žensko, ki več kot dve uri (max) ne zdrži na kavču. In to mi je zelo všeč :)

V zadnjih mesecih, odkar vsak 4-krat na teden zjutraj redno tečem, se vmes še povzpnem na kakšen hrib(ček) in malce pazim na hrano, tudi nimam več napadov zaspanosti. Včasih se mi je namreč dogajalo, da sem bila sredi dneva tako zaspana, da sploh nisem mogla delati ali pa sem delala ekstremno počasi.  Zdaj se mi to zgodi izjemno poredko.

Poleg teka mi pomagajo tudi aktivnosti, ki jih imam po novem na urniku - 1x na teden joga in 2x na teden šola z Glasnhovom.

To zadnje je sploh poseben izziv - kako obvladati sebe in kljub negotovosti in vsem strahovom nastopiti samozavestno, mirno in odločno ter usmerjati psa. Mislim, da vem, zakaj me je življenje postavilo pred ta izziv. V zadnjih letih sem namreč razvila "zen"-odzivanje na konfliktne situacije. To pomeni - vdihni, malo počakaj, premisli, vzemi si čas in šele nato mirno izrazi svoje stališče.

No, pri psu to absolutno ne funkcionira, ker moram odreagirati v trenutku, biti moram prepričana vase (torej brez pomislekov) in se v trenutku premaknit naprej.

Prav tako odpadejo izgovori, da ne zmorem, sem (fizično) prešibka in podobno. Dejstvo je, da moram in pika. In posledica je - da ZMOREM :)

Pravo nasprotje pa je joga. Tam me pa ob vsej umirjenosti in počasnosti boli glava, imam krče, bolijo me mišice ... Prav hecno, čeprav mislim, da se bo čez čas tudi to naštelalo.

Testiranje

Življenje je en tak hecen proces. Ko se mi zdi, da sem se izkopala iz jame, se spet postavila pokonci, zaživela še bolj polno kot prej in prišla do celega kupa novih koristnih spoznanj pa ...

Mah, včerajšnji dan se je začel lepo - stranka mi je obljubila, da mi nakaže dolgo pričakovan denar, potencialnim partnerjem/naročnikom sem poslala mejle, v katerih sem ponudila svoje storitve ... Skratka, imela sem občutek, da življenje teče in da sem polna novih idej.



Potem pa - nakazilo je prišlo, vendar le desetina dolgovanega denarja, ena od potencialnih strank pa mi je odgovorila na mejl in me nahrulila, kako si drznem pisati njim (!), ki so tako veliko ugledno podjetje in da prav gotovo niso dobrodelna organizacija ...

Po začetnem šoku sem se zavedla, da ta mejl pravzaprav ni bil namenjen meni oz. pove veliko več o njegovem avtorju kot pa o meni. Nisem si mogla kaj, da ne bi odgovorila - da se mi zdi odziv neprimeren in da gotoov ne pritiče človeku, ki je zadovoljen s svojim delom in življenjem ter da si ne želim (več) sodelovati z njimi.

Nato mi je ta prepotentni gospod posla še en mejl, v katerem je v še malo bolj agresivnem tonu opisal, da kaj pa pričakujem od tako oh in sploh podjetja, da oni dnevno dobijo vsaj 20 takih mejlov itd. itd.

No, seveda nisem več odgovarjala. Ampak - velepomembni gospod se je čutil poklicanega, da napiše še en (!) mejl, v katerem je na dolgo in široko bruhal žolč in razlagal o D. Trumpu, realnem poslovnem svetu pa še pojasnil mi je, da bom v roku enega leta propadla, tako kot 40 % malih podjetij ...

Vse skupaj me je malce potlačilo in to predvsem zaradi plačilne nediscipline, napad prek mejla je bil pa le pika na i.

Ampak danes sem se odločila, da se ne dam - in se naročila frizerju :)

Jesen in novi začetki

Letos sem bila že tako naveličana poletne vročine, ko sem bila ves dan ujetnica stanovanja, da sem že prav hrepenela po jeseni.

Prejšnji teden sem med prevajanjem naletela na odlomek, ki se je odvijal jeseni. Avtorica je tako slikovito opisala šelestenje listja, rumenorjave in rdečkaste odtenke, vonj vlažnih gozdnih tal, žar jesenskega sonca ... Kar vonjala sem jesenski gozd.

Zdaj sem prav vesela, ker se je shladilo in je zjutraj zunaj meglica.

Občutek imam, da prihaja plodnejši del leta in da je težji del za mano. Bolj sem pripravljena na nove izzive.

Ta teden sem izjemno ponosna nase, ker sem po enem letu skrivanja (za So-šefovim širokim hrbtom), prevzela povodec in se z Glasnhovom vpisala v pasjo šolo. Ugotovila sem, da se ukvarjam z zelo neutemeljenimi strahovi in po prvi uri na poligonu sem se počutila kot zmagovalka. Bila sem polna energije in zagona :)

Spoznanje tega tedna je (ponovno) - premagovanje odporov in strahov pripelje do osebnostnega napredka in mi da občutek, da zmorem!

Pot ali cilj?

Naša mala skupnost se je to nedeljo zopet odpravila na izlet. Tokrat proti Gorenjski. Naš cilj je bila Planina Koren. S So-šefom sva si sicer z neta natisnila opis poti, vendar se na kraju samem kar nisva znašla. Pravzaprav se nama zdi, da niti pravega izhodišča nisva našla, kaj šele prave poti na vrh.

Bilo nam je vroče, hodili smo skoraj brez cilja, s So-šefom nisva našla opornih točk, ki so bile navedene na opisu poti ... Pa še So-šef je po pol ure hoje, ko je naokrog streljal besne poglede, le priznal, da je že več dni utrujen in da ima težke noge. In da je pristal na izlet, ker me ni hotel razočarati ... Joj, joj, joj. Bila sem vesela, da je naglas povedal, kaj ga muči. Smisel naših izletov je, da se imamo vsi fajn, da s So-šefom klepetava, fotografirava, vzzdihujeva nad lepotami narave ...

Tako sva se po dveh urah hoje bolj kot ne na slepo obrnila nazaj v dolino. Glasnhov je bil presrečen, saj je vedel, da smo avto pustili pri ledeno hladnem žuborečem potoku. Midva pa sva bila tudi zadovoljna. Jaz sem bila vesela, ker mi je So-šef odkrito priznal, kaj ga muči. So-šef pa je bil vesel, ker sem sprejela njegovo pojasnilo in mu nisem težila.

K sreči smo avto pustili v senčki ob potoku. Glasnhov je takoj zapikiral v vodo, midva pa sva pogrnila dekico, razpakirala sendviče, pomljaskala malico, pofotkala Glasnhova in njegove vodne vragolije, malce poklepetala in uživala.

In čeprav nismo prišli na vrh planine, je za nami prijetna izkušnja. Domov sva prišla nasmejana in odločena, da še gremo v hribe, ampak naslenjič bolje pripravljena.

Trma/jeza

Sama se imam za čustveno in hkrati razumno žensko. Svoje odločitve vedno pretehtam in pri tem upoštevam svoje občutke in objektivna dejstva. Včasih pa se mi dogaja, da se mi do kakšnega opravila pojavi upor. Najprej se kaže tako, da se na tisto opravilo sploh ne spomnim, potem se sicer spomnim, ampak nimam motivacije, potem pa vse skupaj preraste v odpor, za katerega ne najdem razumske razlage.

Dokler se ne lotim analize, seveda. In analiza nato pokaže, da mi je bilo tisto določeno opravilo večkrat omenjeno - češ, da bi morala narediti to ali ono, pa kdaj bi morala narediti, pa kako ...

In upornica v meni se potem kar na lastno pest odloči, da bo zadeva ostala, kot je bila.

V tem konkretnem primeru gre za plevel, ki uspešno prerašča moje vrtnine. Prevečkrat mi je bilo omenjeno, da bi ga morala populit ...

Čeprav - to je še ena moja nezavedna fora - ga bom zdaj verjetno kmalu populila in to zato, ker sem identificirala problem in ga razčlenila. Seveda bom počakala še toliko časa, da bo jasno videti, da to počnem, ker sem se sama tako odločila in ne zato, ker mi je bilo n-krat povedano, da bi morala.

In recept, da se to ne ponovi - bodi pozorna na tovrstne izjave, ki so kar potiho vrinjene med vsakdanji pogovor, jasno izrazi svoje stališče in jih v kali zatri :)

Črna luknja

Včasih se mi zgodi, da se mi počutje in razpoloženje začneta počasi slabšati. Vsak dan malo, tako da traja kakšna dva tedna, da opazim, da drsim v črno luknjo. Ko pristanem v njej, sem vedno znova izgubljena. Ne vem, zakaj sem padla noter in kako naj prilezem ven. V navalu malodušja se sprašujem, če se sploh splača lesti ven, če se pa lahko zgodi, da bom spet padla noter.

Po kakšnem dnevu ali dveh, ki jih prebijem v temi, se skeptik v meni toliko umiri, da pusti optimistu, da naredi svoje. Ta optimist mi pove, da se takšne zadeve dogajajo zato, ker moram nekaj v svojem življenju spremeniti in da se je še vedno izkazalo, da sem stopničko više, ko splezam ven.

Ampak kako splezati ven?

Meni pomaga počitek, branje dobre knjige, ogled filma/nanizanke z lahkotno vsebino, menjava okolja, pogovor z nekom, ki me sprejema takšno kot sem in ne pametuje.

Ko pa končno pomolim glavo na sonce je pa čas za delo. Takrat skušam analizirati, zakaj se je to zgodilo in sprejeti (ter izvesti) odločitve, ki bodo ta vzrok odstranile oziroma izničile njegov vpliv.

Kako se pa ti spopadaš s črnimi dnevi? Zakoplješ glavo v pesek in čakaš, da mine, ali pa zbereš zadnje moči in se lotiš plezanja na svetlo?

Načrt za srečo

Nazadnje sem imela v branju knjigo Načrt za srečo. Avtorica je v njej opisala, kako se je sama lotila izboljševanja svojega življenja. Načeloma ji je v življenju vse "štimalo", samo želela si je, da bi bila bolj srečna. Projekta se je lotila sistematično. Izdelala si je seznam ciljev in nalog ter se jih vsak mesec pridno držala. V okviru projekta je začela pisati tudi blog.

Sama zelo rada vzamem v roke kakšno knjigo za samopomoč, osebnostno in duhovno rast in podobne, ta pa mi ni bila ravno pisana na kožo. Avtorica v njej navaja veliko citatov raznih bolj in manj znanih osebnosti - tu se vidi, da je prej pisala biografije. Najbolj nadležno mi je bilo, da je skoraj v vsakem poglavju navajala rezultate raznih raziskav. Knjiga se tako bere deloma kot napol znanstvena študija kombinirana z dnevnikom.

Kljub temu pa mi je bila knjiga navdih. Resda sem preskočila nekaj odstavkov in kakšno stran, vendar pa me je spodbudila k reorganizaciji. Všeč mi je bil princip načrtovanja in organiziranosti. Tudi sama verjamem, da se mi kakovost življenja ne more izbiljšati, če se za to ne bom aktivno potrudila.

Po drugi strani pa je ta knjiga verjetno pisana na kožo tistim, ki si želijo izboljšati svoje življenje, vendar pa ne verjamejo v razne duhovne hokuspokuse in rabijo nekaj bolj oprijemljivega.

Zanimivo mi je bilo oz. mi je padlo v oči omenjanje sreče. Zdi se mi, da se tu vidi, da je pisateljica Američanka. Sicer pa je stremenje po sreči prepuščeno vsakemu posamezniku. Jaz stremim po zadovoljstvu, ki se mi zdi, da je stanje, ki lahko traja, in po radosti. Morda pa je to samo drugo ime za srečo :)

[caption id="" align="aligncenter" width="414" caption="Happiness project"][/caption]

Veselo v nov dan

Ponedeljkovi sklepi so se izkazali za uspešne, jaz pa za zelo dosledno. Dva večera zapored sem šla teč in ... woohooo! Zjutraj se že ob šestih izstrelim iz postelje, polna energije, in sploh mi ni težko takoj začeti z delom. Spet se je izkazalo, da je tek najboljša terapija - za dušo in telo :)

Ponedeljkovi sklepi

Zjutraj sem se počutila kot presušen in pohojen pljunek in sem porabila skoraj celo dopoldne, da sem se "utirila". Ker se mi je takšno jutranje razpoloženje v zadnjih tednih pogosto ponovilo (sicer v malce milejši obliki), sem prišla do spoznanja, da je čas za spremembe.

Najprej sem naredila seznam vsega, kar me v mojem življenju moti. (No, ne ravno vsega, pač pa tistega, kar je najbolj v nebo vpijoče).

Potem sem dopisala, kaj si želim oz. kakšna bi bila idealna rešitev.

Za konec pa sem še pri vsaki točki dopisala, na kakšen način se bom lotila reševanja problema.

Izkazalo se je, da je bil pri dveh točkah odgovor tek. Tako sem sklenila, da se zopet redno lotim te aktivnosti - tj. vsaj 4-krat na teden.

In začnem danes.

Keep your fingers crossed :)

Trenutki miru

To so trenutki, ko se slišim in čutim. Ko vem kje sem in kam grem. Trenutki, ko čutim ravnotežje in sem pomirjena sama s sabo in svetom. Ko začne narahlo žuboreti iz izvira kreativnosti in čutim, kako gre skozi mene življenska sila. In vem, da je vse v redu. Da bo vse v redu.

V enem letu

Skoraj leto dni je minilo do mojega zadnjega vnosa. Moja prva misel je bila, da ustvarim nov blog ali pa vsaj zbrišem stare vnose. Pa sem si premislila. Tudi to sem jaz.

Tako lahko zelo na hitro vidim, koliko sem se spremenila v enem letu. In če primerjam sebe zdaj in prej, spet opazim velike razlike. Ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kdaj bom dokončno našla svojo pot in hodila po njej.

Sicer spremembe niso nič slabega - to je del osebnostne rasti. Najhujše je tacanje na enem mestu.

V tem letu sem naredila veliko korakov naprej. Največji premik v moji glavi, ali bolje rečeno v srcu, je bilo spoznanje, da moram druge pustiti, da so, kar so.

Tako kot si jaz ne želim, da me drugi sodijo, tako si tudi drugi ne želijo, da jih jaz sodim. To spoznanje oz. ponotranjenje tega spoznanja mi je prineslo veliko notranjega miru.

Prav tako sem opustila zamere iz preteklosti. Zanimivo, kako lažje sem zadihala, ko sem s sabo nehala nositi vso prtljago. Ko so izginile zamere in jeza, so na dan priplavali moč, kreativnost in ljubezen.

Zdaj, ko nimam več zamer, tudi lažje izražam svoje mnenje - ne napadam, se ne umikam in ne kuham mule. Preprosto povem. Zanimivo pri tem je, da se potem drugi ne počutijo napadene ali obsojane. In tako je življenje veliko lažje.

Na poti k osebni rasti sta mi  ogromno pomagali knjiga Louise L. Hay - Moč je v tebi in knjiga dr. Howarda M. Halperna Rezanje spon.  Z branjem teh knjig, sem končno res doumela, da je vse odvisno od mene.

Zdaj se več ne jezim zaradi drugih ali se ukvarjam s tem, kaj in s kom drugi počnejo. Pa to ne pomeni, da nisem kritična. Gre zato, da se me zunanje dogajanje, ki ni povezano neposredno z mano in mojo družino, ne dotakne. Lahko ob kavi klepetam ob tem, ampak srčni utrip se mi pa ne bo pospešil.

To se zdaj sliši, kot da sem stalno v zenovskem stanju. Sploh ne. Še vedno imam vzpone in padce, toda ti se bolj dogajajo za štirimi stenami. Zdaj me iztiri samo še moj dragi. In to je moj projekt - imeti razumevanje tudi za njega in za naju. Da ubogi revež ne bo stopal po minskem polju ;)

Med mojimi načrti za prihodnost pa je tudi redno pisanje bloga.

Morda mi pa tokrat uspe!