Male skušnjave

Že dva dni se mi lušta nečesa sadno-sladkega in danes sem si uresničila željo. Spekla sem mini pite z jabolki in malinami. Prva runda je šla v pečico v pekaču za mafine. Ostalo mi je še nekaj testa, ki sem ga razvaljala in razdelila po štirih lončkih za sufle. Te sem celo uspela slikati, pit iz pekača za mafine pa je prehitro zmanjkalo :)

Joga v vsakdanjem življenju

Letos sem začela hoditi na jogo. Sem v skupini začetnikov, vadimo pa enkrat na teden.

Prva dva termina mi je največ težav povzročalo sproščanje. Nisem zmogla ležati povsem na miru - enkrat me je še krč zagrabil. Da ne govorim o mislih, ki so mi kot podivjane švigale po glavi. Namesto, da bi se moje dihanje umirjalo, sem skoraj doživela napad panike. In namesto miru sem čutila le tesnobo.

Tudi vaje ... ups - asane so se mi zdele tako otročje lahke, da sem malo dvomila v njihovo učinkovitost. Vendar - prvič v mojem odraslem življenju nimam več vozlov v predelu lopatic, hrbtenica me več ne boli, po vadbi se pa počutim lahka in umirjena, naslednji dan pa se polna energije in se zjutraj z lahkot dvignem iz tople postelje.

Navdušena sem tudi nad inštruktorjem, ki pri vsaki asani razloži, za kaj je koristna in na kaj vse vpliva. Prejšnji mesec sem teden pred menstruacijo (in med njo) redno izvajala asane, ki masirajo predel rodil in naj bi pomagale ublažiti krče. Neverjetno - tudi to je pomagalo. Zdaj moram najti samo še recept za ublažitev PMS-ja :)

Pa tudi sicer mi je všeč filozofija nenasilja - asane delamo samo do praga bolečine in ne telmujemo med sabo. Vsak dela zase, povečini z zaprtimi očmi.

Najbolje bi bilo, če bi jogo uvedli v šole in podjetja - tako bi zagotovo zmanjšali težave s hrbtenico, prebavo, povečali gibčnost, okrepili imunski sistem in nenazadnje povečali storilnost.

Joga je pa tudi zelo dobra izbira, če se sicer ukvarjamo s športom, saj poveča prožnost našega telesa, poveča vzdržljivost in pomaga, da se znebimo vseh bolečin, ki smo si jih pridelali med treningom.

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

Ta vikend sem prvič spekla torto - takšno tapravo, kompaktno, okrašeno ... Na svoj izdelek sem bila zelo ponosna. Gostje so jo hvalili - črno črno barvo biskvita, belo kremo, čokoladni obliv ... Tudi slavljenec je bil nadvse zadovoljen.

Moja mati pa ... Ko so vsi hvalili in je tašča spraševala, kako sem naredila biskvit, je moja mati navrgla, da je torta "v redu" in (še preden je vdihnila) začela pripovedovati, kako dobre rolade peče in kako jih takoj zmanjka ...

Tašča in tast sta pa takoj po torti, ko sem na mizo začela nositi plošče s siri, namazi in narezkom ter dvemi vrstami sveže pečenega domačega kruha, izstrelila, da bi tu zraven super pasal biftek (ki sta ga zjutraj kupila pol kg (!?!) in sta ga hotela prinesti zraven, pa midva nisva dovolila, ker sva bila midva (!) gostitelja), moja mati pa takoj zatem - joj, to bi pa jaz tudi jedla ...

Tast pa je še navrgel, da tisto temno s semeni zanj ni kruh ...

Hvaležna sem

Hvaležna sem za

- modro nebo

- sončen jesenski dan

- tople odtenke jesenskega listja

- zelenjavo s svojega vrta

- pravljične rdeče mušnice

- cartastega Glasnhova

- izzive, ki so mi prekrižali pot

- delo ob katerem napredujem

- jutranjo meglico

- vonj jesenskega gozda

In seveda sem hvaležna, ker vse to cenim in čutim :)

Življenje je (tudi) lepo :)

Kaj mi je storiti

ali To-do list.

Zaradi obilice dela dnevi kar bežijo. Napolnjeni so s plačanim delom (da imamo denar za brikete), pasjimi aktivnostmi (šola & delo) in jogo (zame). Vmes skuham kakšno kosilce ali pa si pripravim kakovostno malico, saj sem že dolgo nazaj ugotovila, da moja prehrana ne sme trpeti, tudi če sem prezaposlena - povedano drugače: prazen žakelj ne stoji pokonci :) Najdem tudi čas za pripravo sladic - mnjam mnjam.

Ne najdem pa časa za vedno daljši seznam (kajti pri teh nalogah je potrebno tudi veliko volje):

- pospravi omaro in oblačila, ki jih ne nosiš, odnesi na RK

- pospravi kuhinjske elemente, na novo organiziraj police & zavrzi vse, česar ne uporabljaš

- pospravi pisalno mizo

- pospravi rože z oken (zunanje)

- izprazni in posravi kovček, ki že 3 mesece leži v spalnici

- očisti hladilnik

...

Pa še kaj bi se našlo.

Kaj se pa najpogosteje znajde na vaših seznamih?

Športni dan

V petek zjutraj se je naša desetnoga skupnost odpravila na jutranji sprehodič na enega od bližnjih hribov. Kmalu smo naleteli na trumo srednješolcev. Bili so glasni, kar je povsem razumljivo, nekateri tudi nastopaški, ampak tudi to gre zraven (ko so zagledali srepi pogled mojega skoraj obritoglavega 180-in-še-nekaj-cm spremljevalca in črno mrcino, so se seveda malce umirili). Dragi bi najraje na vse naščuval psa (ki bi jih podrl in polizal ;) ), jaz pa sem bila bolj strpna.

Na vrhu je moderna koča/hotel, kjer si vedno privoščiva kavico. Kljub gužvi sva našla mizo. Ob kavici sem se malo razgledala naokoli. Mladi so bili čisto fertik od vzpona, goltali so pijačo in živahno žvečili sendviče. Ok, pač nimajo kondicije, ker se s športom ukvarjajo verjetno samo takrat, ko se morajo - pri športni vzgoji. Kljub temu mi nekaj ni štimalo. Aha. Njihova obutev. Razen dveh so imeli vsi obute patike. Ne športnih copat, ne gojzarjev, ampak navadne patike s skoraj gladkimi podplati, nekaterim pa so še nahrbtniki bingljali nekje sredi riti. S sabo pa niso imeli niti rezervnih majic, da bi se na vrhu preoblekli v suha oblačila.

Profesorji pa ... Kakšna dva ali trije so bili bolj pohodniško oblečeni, ostali pa ... Eden je na vrh prisopihal v kavbojkah, kar pa je še vedno boljše kot skupina, ki se je kar pripeljala z avtom. Pa tudi sicer - športni dan bi moral biti namenjen malce drugačnemu druženju med učenci in učitelji, kot nekakšen team building. Morda bi jih lahko poučili (če sami sploh vejo), kako se obnaša v hribih (da se pozdravlja, ne kriči ...), kako se naj oblečejo in obujejo ...

Kje pa. Učitelji so si poiskali mizo pod streho, stran od otrok in v miru pili kavico.

V očeh pa so se mi nabrale solze, ko sem zagledala enega fantiča, malo manjšega in z očali, ki je sam prispel na vrh. Usedel se je za mizo, kjer ni bilo nikogar. Sam je pojedel sendvič. Nihče se ni pogovarjal z njim in on z nikomer. Čez kakšnih 20 minut je vrh dosegla tudi skupina mulcev, ki so bili bolj "kul" - v dražjih oblačilih, s pobritimi glavami, ki pa so se usedli ravno k njemu, ker je bil tam še prostor. In tako so sedeli tam, klepetali, se smejali ter se delali, kot da ga ni. On pa je gledal proč in se malce prisiljeno smehljal.

Meni je bilo res res žalostno - na dano so privreli moji spomini in občutki, ko sem še hodila v OŠ in bila "izločena", ker sem bila drugačna (tj. debela). Z odraščanjem se je sicer to spremenilo (jaz in sošolci), pa vendar se še spomnim občutkov.

Anyway, kar sem hotela povedati je - v čem je sploh smisel športnih dnevov, če učenci čisto nepripravljeni sopihajo v hrib, učitelji se povsem izolirajo od njih, nekateri pa celo pripeljejo na cilj?

(p.s. - Glasnhov se je ves čas obnašal več kot vzorno, pridno ležal pri mizi in gledal naju in se ni dal zmotiti od nikogar :) )

Uspelo mi je!

Včeraj sem imela tak s*itty dan. Zaradi "tistih dni v mesecu" sem bila prepričana, da je moje življenje grozno, moj partner obupen in da sem povsem nesposobna. Seveda se nisem izognila tuljenju in prepiranju ...

Zvečer me je pa še čakala pasja šola. In ker dragi ni mogel zraven, bi morala it sama. Kar bi bilo ok, če si ne bi že ves čas delala problema s parkingim - ker je gužva in jaz edina ne bom mogla najt dovolj prostora ...



Ampak - vragec v meni ni dal miru. In popoldne sem se sestavila skupaj, stuširala, z Glasnhovom malce povadila in ŠLA v šolo :)

Tam je seveda bila huda gužva, avti parkirani vsepovprek ... Nič hudega. Vsi so mi kar ponujali pomoč in po njihovem nasvetu sem  pustila kar na sredi, ključe pa notri :) Na koncu pa našla avto lepo parkiran najbolj v kot. Pa so mi spet kar sami od sebe ponudili pomoč, ko sem ga spravljala ven.

Piece of cake.

V glavnem - izlazalo se je, da če tudi se moj največji (trenutni) strah uresniči, da to ni konec sveta, ker se na koncu vse spelje.

Sem pa kar malo hecna sama sebi - pri prvih urah me je skrbelo, da ne bom obvladala psa v družbi drugih psov in ljudi na poligonu, ko sem ugotovila, da s tem ni težav, pa sem si ustvarila problem s parkiranjem, ki je zdaj tudi razrešen.

In zdaj se sprašujem, kaj sledi?

Pasti dela od doma

Že nekaj let delam večinoma od doma. In še vedno se včasih vprašam, kako naj se izognem kakšnim pastem. Saj veste - posodo je treba pomit, kaj ko bi skuhala kosilo, oprala perilo, pobrala perilo ... se malce sprehodila po internetu, prebrala kakšno poglavje knjige ... spala malce dlje ...

Da se mi delovni dan ne bi raztegnil do poznega večera, se držim nekaj osnovnih pravil:

• vstajam najkasneje ob pol sedmih


• z delom začnem takoj zjutraj


• med delom se ne ukvarjam z gospodinjstvom (zvečer poskrbim, da je stanovanje pospravljeno, posoda pomita ...)


• odmor za malico ne traja več kot 1 uro (in poleg priprave hrane vključuje še sprehod in delo z Glasnhovom)


• najkasneje ob 17ih skušam poklopiti računalnik

Imam pa še nekaj manjših trikov:

• če ugotovim, da mi misli begajo in sem neproduktivna, grem stran od računalnika in si vzamem pol ure odmora (preberem kakšno poglavje knjige ali pa se ukvarjam z Glasnhovom)


• za večjo produktivnost (da se izognem brskanju po spletu, FB-ju ...) si delovnik razdelim na enourne kose, tj. eno uro samo delam, potem imam 10 min odmora - si lahko skuham čaj, brskam po spletu, potem pa spet eno uro delam (učinkuje :) )


• zjutraj opravim najtežje delo oz. tisto, ki mi je najmanj ljubo

Imate tudi vi kakšne trik(c)e?

Impro kosilo

Danes sem si zaželela malce bolj konkretno kosilo. Naredila sem cmočke (ali žličnike). Ker mi je zmanjkalo pirinega polnozrnatega zdroba, sem pšeničnemu zdrobu dodala v blenderju zmlete ovsene kosmiče, zraven še malo kisle smetane, žlico mletega čemaža, jajce in sol. Zaradi mletih ovsenih kosmičev so imeli prav lepo strukturo in so bili rahli.

Kaj pa omaka? Na pultu sem imela bučko, pa zjutraj so sosedi prinesli zaboj repe. In tako sem na čebuli podušila repo, dodala bučke, solila, poprala in potrosila z mleto kumino.

Bilo je za prste polizat :P

Hitro, hitreje

Iz najstnice, ki je lahko ves vikend preležala pred tv-jem, sem se razvila v mlado žensko, ki več kot dve uri (max) ne zdrži na kavču. In to mi je zelo všeč :)

V zadnjih mesecih, odkar vsak 4-krat na teden zjutraj redno tečem, se vmes še povzpnem na kakšen hrib(ček) in malce pazim na hrano, tudi nimam več napadov zaspanosti. Včasih se mi je namreč dogajalo, da sem bila sredi dneva tako zaspana, da sploh nisem mogla delati ali pa sem delala ekstremno počasi.  Zdaj se mi to zgodi izjemno poredko.

Poleg teka mi pomagajo tudi aktivnosti, ki jih imam po novem na urniku - 1x na teden joga in 2x na teden šola z Glasnhovom.

To zadnje je sploh poseben izziv - kako obvladati sebe in kljub negotovosti in vsem strahovom nastopiti samozavestno, mirno in odločno ter usmerjati psa. Mislim, da vem, zakaj me je življenje postavilo pred ta izziv. V zadnjih letih sem namreč razvila "zen"-odzivanje na konfliktne situacije. To pomeni - vdihni, malo počakaj, premisli, vzemi si čas in šele nato mirno izrazi svoje stališče.

No, pri psu to absolutno ne funkcionira, ker moram odreagirati v trenutku, biti moram prepričana vase (torej brez pomislekov) in se v trenutku premaknit naprej.

Prav tako odpadejo izgovori, da ne zmorem, sem (fizično) prešibka in podobno. Dejstvo je, da moram in pika. In posledica je - da ZMOREM :)

Pravo nasprotje pa je joga. Tam me pa ob vsej umirjenosti in počasnosti boli glava, imam krče, bolijo me mišice ... Prav hecno, čeprav mislim, da se bo čez čas tudi to naštelalo.

Kavč vs. delo = kruh

Danes sem utrujena in razmišljam, če bi se lahko izgovarjala na vreme ...

Čeprav sem do vratu v delu (ali pa ravno zato), sem danes na hitro ustvarila pirin kruh brez kvasa, pečen na zeljnih vehah. Prednost peke brez kvasa je zagotovo predvsem v času - takoj, ko sem zmešala sestavine, je kruh že potoval v vročo pečico.

Testiranje

Življenje je en tak hecen proces. Ko se mi zdi, da sem se izkopala iz jame, se spet postavila pokonci, zaživela še bolj polno kot prej in prišla do celega kupa novih koristnih spoznanj pa ...

Mah, včerajšnji dan se je začel lepo - stranka mi je obljubila, da mi nakaže dolgo pričakovan denar, potencialnim partnerjem/naročnikom sem poslala mejle, v katerih sem ponudila svoje storitve ... Skratka, imela sem občutek, da življenje teče in da sem polna novih idej.



Potem pa - nakazilo je prišlo, vendar le desetina dolgovanega denarja, ena od potencialnih strank pa mi je odgovorila na mejl in me nahrulila, kako si drznem pisati njim (!), ki so tako veliko ugledno podjetje in da prav gotovo niso dobrodelna organizacija ...

Po začetnem šoku sem se zavedla, da ta mejl pravzaprav ni bil namenjen meni oz. pove veliko več o njegovem avtorju kot pa o meni. Nisem si mogla kaj, da ne bi odgovorila - da se mi zdi odziv neprimeren in da gotoov ne pritiče človeku, ki je zadovoljen s svojim delom in življenjem ter da si ne želim (več) sodelovati z njimi.

Nato mi je ta prepotentni gospod posla še en mejl, v katerem je v še malo bolj agresivnem tonu opisal, da kaj pa pričakujem od tako oh in sploh podjetja, da oni dnevno dobijo vsaj 20 takih mejlov itd. itd.

No, seveda nisem več odgovarjala. Ampak - velepomembni gospod se je čutil poklicanega, da napiše še en (!) mejl, v katerem je na dolgo in široko bruhal žolč in razlagal o D. Trumpu, realnem poslovnem svetu pa še pojasnil mi je, da bom v roku enega leta propadla, tako kot 40 % malih podjetij ...

Vse skupaj me je malce potlačilo in to predvsem zaradi plačilne nediscipline, napad prek mejla je bil pa le pika na i.

Ampak danes sem se odločila, da se ne dam - in se naročila frizerju :)

Jesen in novi začetki

Letos sem bila že tako naveličana poletne vročine, ko sem bila ves dan ujetnica stanovanja, da sem že prav hrepenela po jeseni.

Prejšnji teden sem med prevajanjem naletela na odlomek, ki se je odvijal jeseni. Avtorica je tako slikovito opisala šelestenje listja, rumenorjave in rdečkaste odtenke, vonj vlažnih gozdnih tal, žar jesenskega sonca ... Kar vonjala sem jesenski gozd.

Zdaj sem prav vesela, ker se je shladilo in je zjutraj zunaj meglica.

Občutek imam, da prihaja plodnejši del leta in da je težji del za mano. Bolj sem pripravljena na nove izzive.

Ta teden sem izjemno ponosna nase, ker sem po enem letu skrivanja (za So-šefovim širokim hrbtom), prevzela povodec in se z Glasnhovom vpisala v pasjo šolo. Ugotovila sem, da se ukvarjam z zelo neutemeljenimi strahovi in po prvi uri na poligonu sem se počutila kot zmagovalka. Bila sem polna energije in zagona :)

Spoznanje tega tedna je (ponovno) - premagovanje odporov in strahov pripelje do osebnostnega napredka in mi da občutek, da zmorem!

Lepo je biti ženska. Če te m-krči ne ubijejo.

Opevanje ženskosti in menstrualnega cikla (vedno od žensk, seveda), kar nekako zbledi, ko se zvijam v hudih m-krčih. Pa je to samo vrhunec celega cikla.

Včasih se mi zdi, da je 14 dni mojih, naslednjih 14 pa sem sužnja svojega telesa - hormoni mi poskakujejo kot ponoreli. Najprej bentim, potem jočem, čez dve sekundi pa sem super navdušena in pomirjena z življenjem, sabo in okolico. Potem je tu še apetit. Zadnjih nekaj dni bi pojedla skoraj neomejen količine sladkorja in ogljikovih hidratov, posledično pa sem potem zaspana in napihnjena. Ali pa izgubljam energijo, ko se borim sama s sabo, da ne bi jedla ... Smetana na torti pa je dan D M. Ko tudi dva ali trije nagelsini ne pomagajo. Takrat sem res hvaležna, da delam od doma in da se lahko zavlečem pod kovter in tam na varnem počakam do jutri.



Sicer so se  mi simptomi precej umirili oz. zmanjšali, odkar sem kravje mleko nadomestila s sojinim in odkar redno tečem. Tako da to res pomaga.

Še vedno pa ne vem, kako naj (brez tablet) omilim krče. Če ne vzamem tablet me zvija od bolečin, ko pa jih vzamem, me sicer res neha boleti, po drugi strani pa postanem tako zaspana in neproduktivna, da je dan izgubljen ...

Benetke brez povodca I

Z dragim sva dobila za darilo nočitev v Benetkah, v hotelu s ****, tik ob Velikem kanalu in par sto metrov stran od Markovega trga. Hotel je bil oh in sploh - v kopalnici takšni in drugačni šampončki, zobne ščetke & zobna pasta, mila, britvica, kopalne kape, pilica za nohte ... še celo intimno milo je bilo na bideju, pa seveda copati in kopalna plašča. Po zajtrku pa se mi še danes cedijo sline.

Avto sva pustila v parkirni hiši v Mestrah. Prijazni stric, ki nama je pokazal točno v kateri boks naj parkirava avto, nama je kar sam od sebe še pokazal, kje je avtobusno postajališče. Karta do Benetk je stala 1,30 EUR, kupila pa sva jo v trafiki.



Ko sva prispela v Benetke, sva na postaji kupila 24-urno vozovnico, ki je veljala za neomejeno število voženj z vaporetti (naslednji dan sva ugotovila, da ta ista vozovnica velja tudi za avtobus, ki vozi v Mestre in nazaj), in zemljevid, kjer so bile narisane proge in postaje (3 EUR).

Prvi cilj je bil seveda najti hotel. Skrival se je v tako ozki uličici, da ga brez pomoči izjemno prijaznega natakarja ne bi mogla najti. Tudi tu sva šele naslednji dan ugotovila, da imava postajališče za vaporetto tik pred nosom.





Ko sva odložila prtljago, pofotkala sobo, nehala vzdihovati od navdušenja in se osvežila (v veži je bil ves čas na voljo res ledeni čaj in sveže sadje), sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Za prvi dan sva si za najin popotniški cilj zadala otoka Murano in Burano.

Murano je znan po steklu - po ogledu pihanja stekla, sva jo hitro ucvrla iz vroče delavnice, počakala na naslednji vaporetto in se namenila na Burano.

Burano je znan po čipkah in barvitih hišah. Veselila sem se predvsem slednjega. Čeprav je otoček majhen, ni natrpan in takoj ko z glavne ulice zaviješ v stransko uličico, skoraj ne srečaš turista. Domačini (večinoma 60+) živijo svoje življenje, kot da nas (turistov s fotoaparati in radovednimi pogledi) ni. Gospodinje sušijo perilo na ulici. Tu pa tam je pred vhodom v senci postavljena miza, ob kateri možje modrujejo, in kakšen stol, na katerem sedi starejša ženica in kvačka. Vhodna vrata so nastežaj odprta in pred radovednimi pogledi zastrta z zavesami, po ulici pa se razlegajo glasovi s televizije in radia ali pa žvenketanje posode.







Pred odhodom sva si privoščila še malico - fritto misto. Mešano cvrtje - lignji, ribice, kozice in kormpirček, zraven pa še ledeno hladno pivo, ki je prijalo kot že dolgo nobeno.

Proti hotelu sva se vrnila, ko je sonce že zahajalo in imela sva srečo, da je bila pot kar dolga, tako da sva si lahko v topli svetlobi zahajajočega sonca kar z vode ogledala dobršen del Benetk.

Po osvežujočem tušu, sva se odpravila na lov za večerjo. Po deveti uri zvečer, ko so vsi "dnevni" turisti že odšli, so bile ulice skoraj prazne. Če bi bila sama, bi me bilo verjetno kar malce strah hoditi naokoli. Večerjo sva si privoščila v trattorii, kjer se je natakar spomnil celo nekaj slovenskih besed :)





Okoli enajstih sva samo še padla v posteljo (blizu katere je bila polička z grelnikom vode in pladnjem z instant kavo, sladkorjem, smetano in različnimi zelenimi, črnimi, zeliščnimi in sadnimi čaji - gratis).

Rottweiler attack

... ali Arčijev prašičji alter ego v akciji :D

Poletna otožnost

Vsako poletje, ko je vročina najhujša, občutim nekakšno "poletno depresijo". Kar nekaj časa sem ugotavljala, zakaj sploh gre. Zadnjič pa sem prišla zadevi do dna.

V največji vročini je namreč vse zapuščeno. Ljudje se poskrijeo v hiše, živali poiščejo skrivališča v senci, rastline ovenijo ... Skratka, povsod vlada zapuščenost. Kot bi živela v mestu, pardon, vasi duhov.

To najbolj začutim, ko se vrnem s kakšnega pohodniškega izleta - tam uživam v svežem zraku in zeleni naravi. Ko se pa vrnem domov, pa so vsa vrata trdno zaprta, žaluzije spuščene, že pot iz avta do vhodnih vrat spominja na pekel. V najhujši vročini se mi v bostvu zdi, da sem čez dan skoraj odrezana od narave in življenje zunaj stanovanja. In mislim, da od tu izvira moja poletna otožnost.

Pot ali cilj?

Naša mala skupnost se je to nedeljo zopet odpravila na izlet. Tokrat proti Gorenjski. Naš cilj je bila Planina Koren. S So-šefom sva si sicer z neta natisnila opis poti, vendar se na kraju samem kar nisva znašla. Pravzaprav se nama zdi, da niti pravega izhodišča nisva našla, kaj šele prave poti na vrh.

Bilo nam je vroče, hodili smo skoraj brez cilja, s So-šefom nisva našla opornih točk, ki so bile navedene na opisu poti ... Pa še So-šef je po pol ure hoje, ko je naokrog streljal besne poglede, le priznal, da je že več dni utrujen in da ima težke noge. In da je pristal na izlet, ker me ni hotel razočarati ... Joj, joj, joj. Bila sem vesela, da je naglas povedal, kaj ga muči. Smisel naših izletov je, da se imamo vsi fajn, da s So-šefom klepetava, fotografirava, vzzdihujeva nad lepotami narave ...

Tako sva se po dveh urah hoje bolj kot ne na slepo obrnila nazaj v dolino. Glasnhov je bil presrečen, saj je vedel, da smo avto pustili pri ledeno hladnem žuborečem potoku. Midva pa sva bila tudi zadovoljna. Jaz sem bila vesela, ker mi je So-šef odkrito priznal, kaj ga muči. So-šef pa je bil vesel, ker sem sprejela njegovo pojasnilo in mu nisem težila.

K sreči smo avto pustili v senčki ob potoku. Glasnhov je takoj zapikiral v vodo, midva pa sva pogrnila dekico, razpakirala sendviče, pomljaskala malico, pofotkala Glasnhova in njegove vodne vragolije, malce poklepetala in uživala.

In čeprav nismo prišli na vrh planine, je za nami prijetna izkušnja. Domov sva prišla nasmejana in odločena, da še gremo v hribe, ampak naslenjič bolje pripravljena.

Lovrenška jezera

Z dragim sva se odločila, da bova šla vsaj trikrat na mesec na celodnevni izlet nekam, kjer še nisva bila. Prva destinacija so bila Lovrenška jezera.

Že sama pot tja je bila sproščujoča. Od Maribora v smeri Dravograda je ob cesti že vse zeleno, vidijo se goszdovi, Drava, ob cesti so ljubke hiške in urejeni vrtovi. Ko smo zavili z glavne ceste v smeri Ribniške koče, pa je bila pokrajina še lepša. Vedno manj hiš, pašniki, hribi ... Del poti je sicer bil makadamski, vendar nisem bila jaz šofer, tako da me niti ni motilo ...

Ko smo se pripeljali pod kočo in izstopili iz avta, nas je zajel piš svežega zraka, ki ni bil nasičen z vlago, tako kot v dolini. Že kar tam bi si lahko pogrnila deko in popoldne preležala v objemu narave.



Ko sva si oprtala nahrbtnike in pripela psa, smo se zagrizli v hrib(ček). Na začetku sem dobila vtis, da je kar dosti ljudi, čemur nisem bila ravno naklonjena, vendar se je slika spremenila že po nekaj deset metrih. Na vrhu vzpetinice, pri spomeniku, je namreč razpotje. Ena pot vodi do Ribniškega jezera (10 min), druga pa do Lovrenških jezer (2 uri). Večina je seveda zavila v levo. :)

Srečali smo malo pohodnikov in 8o % časa nismo videli ne ljudi ne ničesar, kar bi ustvaril človek. Del poti se vije po smrekovem gozdu, ki poskrbi za prijetno senčko, neprijeten del pa so velike črne mravlje, ki jih je povsod gomazelo. Nama to sicer ni predstavljalo težave, Glasnhov pa ni smel predolgo stati na miru, sedeti ali bognedaj ležati.

Vmes je nekaj potočkov, mlak in izvir sveže vode, ki se jo da tudi natočiti.





Najlepši del poti pa niso bila sama jezera (predvsem zaradi gužve), pač pa je nekje na pol poti prostrana jasa, na kateri smo bili čisto sami. Sicer pa je pot dokaj položna, vzponi pa niso prehudi. Temperatura je bila okoli 20 stopinj Celzija, tako da tudi Glasnhovu ni bilo prevroče.

















Pri avtu sva soglasno sklenila, da se še vrnemo :)

Trma/jeza

Sama se imam za čustveno in hkrati razumno žensko. Svoje odločitve vedno pretehtam in pri tem upoštevam svoje občutke in objektivna dejstva. Včasih pa se mi dogaja, da se mi do kakšnega opravila pojavi upor. Najprej se kaže tako, da se na tisto opravilo sploh ne spomnim, potem se sicer spomnim, ampak nimam motivacije, potem pa vse skupaj preraste v odpor, za katerega ne najdem razumske razlage.

Dokler se ne lotim analize, seveda. In analiza nato pokaže, da mi je bilo tisto določeno opravilo večkrat omenjeno - češ, da bi morala narediti to ali ono, pa kdaj bi morala narediti, pa kako ...

In upornica v meni se potem kar na lastno pest odloči, da bo zadeva ostala, kot je bila.

V tem konkretnem primeru gre za plevel, ki uspešno prerašča moje vrtnine. Prevečkrat mi je bilo omenjeno, da bi ga morala populit ...

Čeprav - to je še ena moja nezavedna fora - ga bom zdaj verjetno kmalu populila in to zato, ker sem identificirala problem in ga razčlenila. Seveda bom počakala še toliko časa, da bo jasno videti, da to počnem, ker sem se sama tako odločila in ne zato, ker mi je bilo n-krat povedano, da bi morala.

In recept, da se to ne ponovi - bodi pozorna na tovrstne izjave, ki so kar potiho vrinjene med vsakdanji pogovor, jasno izrazi svoje stališče in jih v kali zatri :)

Dvigovanje energije

Navkljub rednemu teku se mi vsake toliko še vedno dogaja, da sem nekaj dni zapored utrujena. To pomeni, da počasneje delam, nimam novih idej in se mi nasploh ne da ukvarjati z ničemer, kar ni res nujno.

Še vedno nimam univerzalne rešitve, s katero bi za vselej odpravila takšne dneve, imam pa nekaj trikov, s katerimi se vsaj malo "dvignem". Med te trike sodijo zeleni čaj, pol ure prijetnega čtiva, deset minut divjanja z Glasnhovom, kakšen košček čokolade ali česa podobno sladkega ... Včasih pomaga že samo, da se malo pogovorim sama s sabo, spet drugič pa se moram poslužiti vsega zgoraj naštetega. Če je pa res hudo in po možnosti zunaj še dežuje in mi noben nujni rok ne diha za vrat, pa si dam odpustek za preostanek dneva - zakopljem se pod odejo s knjigo ali pa kakšno nanizanko/filmom.

Kakšnih strategij se pa ti poslužuješ?

Popoldanski spanec

Načeloma nisem naklonjena spanju čez dan. Rada imam red. To pomeni, da hodim spat med deseto in enajsto zvečer, vstajam pa se zjutraj med šesto in sedmo. Najraje bi v nov dan zakorakala skupaj s prvo jutranjo svetlobo, vendar mi to poleti nikakor ne uspe.

Pri meni se dan pozna po jutru - če vstanem zgodaj, bom naredila veliko, sicer pa je vse skupaj tako-tako.

V zadnjih dveh tednih pa sem razvila novo navado - popoldanski spanec. Kar nekajkrat me je zmanjkalo za dve uri. Saj spanec je čudovita reč, toda na delovni dan to pomeni, da mi zmanjkata dve uri. Sicer se tolažim, da sem bila tako ali tako preveč utrujena, da bi kaj naredila, in da je bil spanec še najboljši način, kako izkoristiti tisti čas.

Ko se zbudim, sem vsa dremava in "mehka". Kar stisnila bi se nekam in ostala tam. Ker pa to ne gre, si skuham čaj/kavo in se usedem za računalnik. In delo mi po kakšne pol ure prebujanja steče.

Potem sem pomirjena.