Popoldanski spanec

Načeloma nisem naklonjena spanju čez dan. Rada imam red. To pomeni, da hodim spat med deseto in enajsto zvečer, vstajam pa se zjutraj med šesto in sedmo. Najraje bi v nov dan zakorakala skupaj s prvo jutranjo svetlobo, vendar mi to poleti nikakor ne uspe.

Pri meni se dan pozna po jutru - če vstanem zgodaj, bom naredila veliko, sicer pa je vse skupaj tako-tako.

V zadnjih dveh tednih pa sem razvila novo navado - popoldanski spanec. Kar nekajkrat me je zmanjkalo za dve uri. Saj spanec je čudovita reč, toda na delovni dan to pomeni, da mi zmanjkata dve uri. Sicer se tolažim, da sem bila tako ali tako preveč utrujena, da bi kaj naredila, in da je bil spanec še najboljši način, kako izkoristiti tisti čas.

Ko se zbudim, sem vsa dremava in "mehka". Kar stisnila bi se nekam in ostala tam. Ker pa to ne gre, si skuham čaj/kavo in se usedem za računalnik. In delo mi po kakšne pol ure prebujanja steče.

Potem sem pomirjena.