Pozitivne izkušnje

Danes zjutraj smo se odločili, da si pretegnemo krake na nam zelo ljubi destinaciiji - Celjski koči. Na začetku smo imeli sicer malo težav s poledenelo potjo, ampak na srečo je led kmalu zamenjalo blato ;)

Na vrhu je mrgolelo osnovnošolcev (tamlajših), ki so imeli smučarsko-sankaški športni dan. Včasih bi ob tem direndaju le zavila z očmi, So-šef pa bi zarobantil in mrko gledal spod čela. Zdaj pa so take situacije izziv in test, da vidiva, kako daleč sva že prišla z Glasnhovom. No, mali se je izkazal :)

Otroci so čebljali, jedli, štorkljali sem in tja v pancarjih, da je vse bobnelo, on pa lepo na prostoru. Seveda jih je z zanimanjem opazoval (koliko rok, ki bi ga lahko čohljale ...), ampak je brez težav ostal zložen na tleh.

Naslednja pozitivna izkušnja so bili pa mulčki. Ker je bil Glasnhov tako priden, je dolgo trajalo, da so ga sploh opazili. Potem pa so se najprej opogumile tri deklice in prišle vprašat, če je to že "velik" kuža, pa kako mu je ime ... Potem pa je "taglavna" še povedala, da imajo pri njih tudi psa, labradorca Lana, ki pa ga sprehaja zgolj oči, ker vleče na povodcu :) Kjut. (Mislim, mala, ne pes, ki vleče.)

Ko so punce odšle, sem šla tudi jaz - malo izpraznit mehur. Ko sem se vrnila, sta bila moja jajčmana obkrožena z mulčki, ki so prav resno debatirali o tem, kako pristopit k neznanemu psu, kje ga pobožat, povedali so, kakšne pse imajo doma ... Eden mu je hotel dati posladek ("človeški" bonbon), pa mu je drugi rekel, da ne sme, ker "po tem kužati prej umrejo". How cute is that?

Potem pa je So-šef mulčku ponudil Glasnhovov lekrli. Ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen - kuža, ki ga je dobil, ali mulček, ki mu ga je lahko dal.

Ko so fantiči odšli, pa so se še zahvalili (!?!), ker so ga lahko pobožali (jaz pa sem se zahvalila Glasnhovu, ker jih ni v navdušenju polizal/podrl/ se jim motal med kratkimi nogami).

Na poti v dolino, je prav tako pozitivno osupel So-šef pripomnil, da je še upanje za prihodnost našega naroda :)

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

Ta vikend sem prvič spekla torto - takšno tapravo, kompaktno, okrašeno ... Na svoj izdelek sem bila zelo ponosna. Gostje so jo hvalili - črno črno barvo biskvita, belo kremo, čokoladni obliv ... Tudi slavljenec je bil nadvse zadovoljen.

Moja mati pa ... Ko so vsi hvalili in je tašča spraševala, kako sem naredila biskvit, je moja mati navrgla, da je torta "v redu" in (še preden je vdihnila) začela pripovedovati, kako dobre rolade peče in kako jih takoj zmanjka ...

Tašča in tast sta pa takoj po torti, ko sem na mizo začela nositi plošče s siri, namazi in narezkom ter dvemi vrstami sveže pečenega domačega kruha, izstrelila, da bi tu zraven super pasal biftek (ki sta ga zjutraj kupila pol kg (!?!) in sta ga hotela prinesti zraven, pa midva nisva dovolila, ker sva bila midva (!) gostitelja), moja mati pa takoj zatem - joj, to bi pa jaz tudi jedla ...

Tast pa je še navrgel, da tisto temno s semeni zanj ni kruh ...

Pot ali cilj?

Naša mala skupnost se je to nedeljo zopet odpravila na izlet. Tokrat proti Gorenjski. Naš cilj je bila Planina Koren. S So-šefom sva si sicer z neta natisnila opis poti, vendar se na kraju samem kar nisva znašla. Pravzaprav se nama zdi, da niti pravega izhodišča nisva našla, kaj šele prave poti na vrh.

Bilo nam je vroče, hodili smo skoraj brez cilja, s So-šefom nisva našla opornih točk, ki so bile navedene na opisu poti ... Pa še So-šef je po pol ure hoje, ko je naokrog streljal besne poglede, le priznal, da je že več dni utrujen in da ima težke noge. In da je pristal na izlet, ker me ni hotel razočarati ... Joj, joj, joj. Bila sem vesela, da je naglas povedal, kaj ga muči. Smisel naših izletov je, da se imamo vsi fajn, da s So-šefom klepetava, fotografirava, vzzdihujeva nad lepotami narave ...

Tako sva se po dveh urah hoje bolj kot ne na slepo obrnila nazaj v dolino. Glasnhov je bil presrečen, saj je vedel, da smo avto pustili pri ledeno hladnem žuborečem potoku. Midva pa sva bila tudi zadovoljna. Jaz sem bila vesela, ker mi je So-šef odkrito priznal, kaj ga muči. So-šef pa je bil vesel, ker sem sprejela njegovo pojasnilo in mu nisem težila.

K sreči smo avto pustili v senčki ob potoku. Glasnhov je takoj zapikiral v vodo, midva pa sva pogrnila dekico, razpakirala sendviče, pomljaskala malico, pofotkala Glasnhova in njegove vodne vragolije, malce poklepetala in uživala.

In čeprav nismo prišli na vrh planine, je za nami prijetna izkušnja. Domov sva prišla nasmejana in odločena, da še gremo v hribe, ampak naslenjič bolje pripravljena.

Trma/jeza

Sama se imam za čustveno in hkrati razumno žensko. Svoje odločitve vedno pretehtam in pri tem upoštevam svoje občutke in objektivna dejstva. Včasih pa se mi dogaja, da se mi do kakšnega opravila pojavi upor. Najprej se kaže tako, da se na tisto opravilo sploh ne spomnim, potem se sicer spomnim, ampak nimam motivacije, potem pa vse skupaj preraste v odpor, za katerega ne najdem razumske razlage.

Dokler se ne lotim analize, seveda. In analiza nato pokaže, da mi je bilo tisto določeno opravilo večkrat omenjeno - češ, da bi morala narediti to ali ono, pa kdaj bi morala narediti, pa kako ...

In upornica v meni se potem kar na lastno pest odloči, da bo zadeva ostala, kot je bila.

V tem konkretnem primeru gre za plevel, ki uspešno prerašča moje vrtnine. Prevečkrat mi je bilo omenjeno, da bi ga morala populit ...

Čeprav - to je še ena moja nezavedna fora - ga bom zdaj verjetno kmalu populila in to zato, ker sem identificirala problem in ga razčlenila. Seveda bom počakala še toliko časa, da bo jasno videti, da to počnem, ker sem se sama tako odločila in ne zato, ker mi je bilo n-krat povedano, da bi morala.

In recept, da se to ne ponovi - bodi pozorna na tovrstne izjave, ki so kar potiho vrinjene med vsakdanji pogovor, jasno izrazi svoje stališče in jih v kali zatri :)

Dobra gospodinja

Včeraj sem gledala film Mona Lisa Smile. Zgodba je postavljena zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja in se ukvarja predvsem z vlogo žensk v takratni družbi. To je bil čas, ko so ženske že lahko hodile v šolo, na zmenke, vozile avto, vendar se je od njih še vedno pričakovalo, da bo njihov glavni cilj dobiti moža in imeti otroke, svoje življenje pa bi morale posvetiti zadovoljevanju potreb svoje družine.

To je bilo obdobje, ko so zdravniki v ZDA predmestnim gospodinjam na veliko predpisovali pomirjevala. Ženske so čutile tesnobo, imele hude glavobole ... dobile pa so tablete. Ja, le kako bi se naj počutile dobro, če so pa vse svoje potrebe v kali zatrle? Poteptale so sebe, vzgajale otroke (običajno s pomočjo služkinj), skrbele za moža in za svoj zunanji izgled. Bilo je nepredstavljivo, da bi imele kariero.

Skozi desetletja so si potem ženske izborile enakopravnejši položaj v družbi. Nič več ni družbeno nesprejemljivo, če ima ženska kariero in živi tudi svoje življenje. Tudi ni nič nenavadnega, če se ne poroči ali se sploh noče poročiti.

Kljub temu pa je žalostnno, da se mnogim ženskam še vedno zdi povsem samoumevno, da one spustijo vse iz rok in peljejo otroka k zdravniku, hodijo na sestanke v šolo, po službi kuhajo, perejo pospravljajo, likajo mpževe srajce ... In v tem duhu vzgajajo tudi svoje hčerke.

Ne pravim, da je narobe če ženska gospodinji in hodi v službo, želim povedati, da to ni kar samoumevno in da je prav, da si partnerja enakopravno razdelita naloge. Kajti šele takrat, ko bomo doma dosegle, da se nas upošteva in ceni in se naše delo ne bo več jemalo za samoumevno, šele takrat bomo tudi na drugih področjih stopale z dvignjeno glavo in bomo imele enake možnosti kot moški.

Iz svoje izkušnje vem, da sem bila jaz tista, ki se je kar po avtopilotu postavila v vlogo skrbne gospodinje in partnerke, čeprav partner tega sploh ni pričakoval. Moram še poudariti, da izhajam iz družine, kjer se je očetu (brez da bi ga mati silila) zdelo samoumevno, da tudi on stopi za štedilnik, napolni hladilnik in opere perilo. No, s partnerjem sva si čez nekaj časa razdelila naloge in sva oba veliko bolj zadovoljna. Dragi se počuti zelo avtonomno, ker zna skuhati in celo speči kruh ter oprati perilo. Jaz pa nisem več neka trpeča partnerka, ki skuša na tiho pri njem vzbuditi občutke krivde, ker sem sama za vse. Pri nama je to win-win situacija.






Nasveti za dobro gospodinjo

V enem letu

Skoraj leto dni je minilo do mojega zadnjega vnosa. Moja prva misel je bila, da ustvarim nov blog ali pa vsaj zbrišem stare vnose. Pa sem si premislila. Tudi to sem jaz.

Tako lahko zelo na hitro vidim, koliko sem se spremenila v enem letu. In če primerjam sebe zdaj in prej, spet opazim velike razlike. Ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kdaj bom dokončno našla svojo pot in hodila po njej.

Sicer spremembe niso nič slabega - to je del osebnostne rasti. Najhujše je tacanje na enem mestu.

V tem letu sem naredila veliko korakov naprej. Največji premik v moji glavi, ali bolje rečeno v srcu, je bilo spoznanje, da moram druge pustiti, da so, kar so.

Tako kot si jaz ne želim, da me drugi sodijo, tako si tudi drugi ne želijo, da jih jaz sodim. To spoznanje oz. ponotranjenje tega spoznanja mi je prineslo veliko notranjega miru.

Prav tako sem opustila zamere iz preteklosti. Zanimivo, kako lažje sem zadihala, ko sem s sabo nehala nositi vso prtljago. Ko so izginile zamere in jeza, so na dan priplavali moč, kreativnost in ljubezen.

Zdaj, ko nimam več zamer, tudi lažje izražam svoje mnenje - ne napadam, se ne umikam in ne kuham mule. Preprosto povem. Zanimivo pri tem je, da se potem drugi ne počutijo napadene ali obsojane. In tako je življenje veliko lažje.

Na poti k osebni rasti sta mi  ogromno pomagali knjiga Louise L. Hay - Moč je v tebi in knjiga dr. Howarda M. Halperna Rezanje spon.  Z branjem teh knjig, sem končno res doumela, da je vse odvisno od mene.

Zdaj se več ne jezim zaradi drugih ali se ukvarjam s tem, kaj in s kom drugi počnejo. Pa to ne pomeni, da nisem kritična. Gre zato, da se me zunanje dogajanje, ki ni povezano neposredno z mano in mojo družino, ne dotakne. Lahko ob kavi klepetam ob tem, ampak srčni utrip se mi pa ne bo pospešil.

To se zdaj sliši, kot da sem stalno v zenovskem stanju. Sploh ne. Še vedno imam vzpone in padce, toda ti se bolj dogajajo za štirimi stenami. Zdaj me iztiri samo še moj dragi. In to je moj projekt - imeti razumevanje tudi za njega in za naju. Da ubogi revež ne bo stopal po minskem polju ;)

Med mojimi načrti za prihodnost pa je tudi redno pisanje bloga.

Morda mi pa tokrat uspe!