Male skušnjave

Že dva dni se mi lušta nečesa sadno-sladkega in danes sem si uresničila željo. Spekla sem mini pite z jabolki in malinami. Prva runda je šla v pečico v pekaču za mafine. Ostalo mi je še nekaj testa, ki sem ga razvaljala in razdelila po štirih lončkih za sufle. Te sem celo uspela slikati, pit iz pekača za mafine pa je prehitro zmanjkalo :)

Joga v vsakdanjem življenju

Letos sem začela hoditi na jogo. Sem v skupini začetnikov, vadimo pa enkrat na teden.

Prva dva termina mi je največ težav povzročalo sproščanje. Nisem zmogla ležati povsem na miru - enkrat me je še krč zagrabil. Da ne govorim o mislih, ki so mi kot podivjane švigale po glavi. Namesto, da bi se moje dihanje umirjalo, sem skoraj doživela napad panike. In namesto miru sem čutila le tesnobo.

Tudi vaje ... ups - asane so se mi zdele tako otročje lahke, da sem malo dvomila v njihovo učinkovitost. Vendar - prvič v mojem odraslem življenju nimam več vozlov v predelu lopatic, hrbtenica me več ne boli, po vadbi se pa počutim lahka in umirjena, naslednji dan pa se polna energije in se zjutraj z lahkot dvignem iz tople postelje.

Navdušena sem tudi nad inštruktorjem, ki pri vsaki asani razloži, za kaj je koristna in na kaj vse vpliva. Prejšnji mesec sem teden pred menstruacijo (in med njo) redno izvajala asane, ki masirajo predel rodil in naj bi pomagale ublažiti krče. Neverjetno - tudi to je pomagalo. Zdaj moram najti samo še recept za ublažitev PMS-ja :)

Pa tudi sicer mi je všeč filozofija nenasilja - asane delamo samo do praga bolečine in ne telmujemo med sabo. Vsak dela zase, povečini z zaprtimi očmi.

Najbolje bi bilo, če bi jogo uvedli v šole in podjetja - tako bi zagotovo zmanjšali težave s hrbtenico, prebavo, povečali gibčnost, okrepili imunski sistem in nenazadnje povečali storilnost.

Joga je pa tudi zelo dobra izbira, če se sicer ukvarjamo s športom, saj poveča prožnost našega telesa, poveča vzdržljivost in pomaga, da se znebimo vseh bolečin, ki smo si jih pridelali med treningom.

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

Ta vikend sem prvič spekla torto - takšno tapravo, kompaktno, okrašeno ... Na svoj izdelek sem bila zelo ponosna. Gostje so jo hvalili - črno črno barvo biskvita, belo kremo, čokoladni obliv ... Tudi slavljenec je bil nadvse zadovoljen.

Moja mati pa ... Ko so vsi hvalili in je tašča spraševala, kako sem naredila biskvit, je moja mati navrgla, da je torta "v redu" in (še preden je vdihnila) začela pripovedovati, kako dobre rolade peče in kako jih takoj zmanjka ...

Tašča in tast sta pa takoj po torti, ko sem na mizo začela nositi plošče s siri, namazi in narezkom ter dvemi vrstami sveže pečenega domačega kruha, izstrelila, da bi tu zraven super pasal biftek (ki sta ga zjutraj kupila pol kg (!?!) in sta ga hotela prinesti zraven, pa midva nisva dovolila, ker sva bila midva (!) gostitelja), moja mati pa takoj zatem - joj, to bi pa jaz tudi jedla ...

Tast pa je še navrgel, da tisto temno s semeni zanj ni kruh ...