Iz spalnice v kabinet

Vsakdanje kosmiče in zelenjavo si služim od doma. Začela sem za pisalno mizo v spalnici, vendar sem po dobrega pol leta ugotovila, da to ne bo šlo. Glavni razlog je bil "navzkrižje interesov", saj je spalnica prostor za sprostitev, umirjanje in spanje, pisalna miza pa predstavlja delo. Še huje je bilo, ker je razporeditev pohištva v spalnici takšna, da sem s postelje gledala naravnost v mizo. No go.

Potem sem se preselila za kuhinjsko mizo. To tudi ni bilo najbolje, saj nisem mogla imeti nikjer postavljenega koledarja in ostalih potrebščin. In potem sem le prišla do kabineta. Pravzaprav je bolj delovni kotiček. V kotu dnevnega prostora (ki je hkrati kuhinja, dnevna in jedilnica) sem si pri oknu izborila prostor za pisalno mizo ((v obliki črke L in po lastni zamisli)) in omaro. To je moja oaza.

Edini minus je, da ni v ločenem prostoru. Dokler sem sama doma, je sicer OK. Če pa nisem, se mora pa dragi prilagodit, tj. pobrat šila in kopita in se sparkirat v spalnici, kjer je njegova pisalna miza. ((ker je njegovo delo bolj terenske narave, ga pisalna miza ne spominja na službo))

Ko bom velika, pa si želim takšen kabinet: ((Ja, mora bit na podstrešju.))

Prilivi in odlivi

Odkar sem med tistimi, ki si moramo sami iskat posel, se mi dogaja, da imam velika finančna nihanja. Včasih so nihanja navzdol tako intenzivna, da me resno zaskrbi, ali mi bo uspelo. To se najpogosteje zgodi, ko izdam kakšen lep račun, potem pa čakam, da bo naročnik plačal.

Pravzaprav je cel proces prav hecen. Ko dobim novo naročilo sem navdušena - nad projektom, novo stranko in seveda zneskom, ki bo potem pritekel na moj TRR. Ko projekt zaključim, izdam račun in čakam na evrčke sem še tudi zadovoljna.

Potem pa se mi včasih zgodi, da mi gre malo na tesno do datuma, ko bi moral biti račun plačan. In potem začnem travmirat, kako mi bojo izklopl internet/elektriko/telefon (pa čeprav redno plačujem položnice). Ko je znesek denarja v malhi že res majhen, se malo pomirim - ok, zdaj sem tu, kjer ni kaj dosti denarja, pa vseeno živim in mi nič ne manjka. Lahko bi se reklo, da se pomirim s situacijo.

Potem pa pride dan D - ko denar priteče. In potem sem navdušena ...  ne, kje pa! Ravno nasprotno. Potem začnem šele zares travmirat - da moram paziti na vsak cent, da ne bom spet na robu, pa da bo itak lep del šel za stroške, pa malo se bojim, da v naslednjem mesecu ne bo nobenega omembe vrednega projekta ...

In potem se včasih sprašujem, če ne ravno s tem svojim negativnim odnosom odbijam prilive.

Kako se pa vi soočate s finančno negotovostjo?

Načrt za srečo

Nazadnje sem imela v branju knjigo Načrt za srečo. Avtorica je v njej opisala, kako se je sama lotila izboljševanja svojega življenja. Načeloma ji je v življenju vse "štimalo", samo želela si je, da bi bila bolj srečna. Projekta se je lotila sistematično. Izdelala si je seznam ciljev in nalog ter se jih vsak mesec pridno držala. V okviru projekta je začela pisati tudi blog.

Sama zelo rada vzamem v roke kakšno knjigo za samopomoč, osebnostno in duhovno rast in podobne, ta pa mi ni bila ravno pisana na kožo. Avtorica v njej navaja veliko citatov raznih bolj in manj znanih osebnosti - tu se vidi, da je prej pisala biografije. Najbolj nadležno mi je bilo, da je skoraj v vsakem poglavju navajala rezultate raznih raziskav. Knjiga se tako bere deloma kot napol znanstvena študija kombinirana z dnevnikom.

Kljub temu pa mi je bila knjiga navdih. Resda sem preskočila nekaj odstavkov in kakšno stran, vendar pa me je spodbudila k reorganizaciji. Všeč mi je bil princip načrtovanja in organiziranosti. Tudi sama verjamem, da se mi kakovost življenja ne more izbiljšati, če se za to ne bom aktivno potrudila.

Po drugi strani pa je ta knjiga verjetno pisana na kožo tistim, ki si želijo izboljšati svoje življenje, vendar pa ne verjamejo v razne duhovne hokuspokuse in rabijo nekaj bolj oprijemljivega.

Zanimivo mi je bilo oz. mi je padlo v oči omenjanje sreče. Zdi se mi, da se tu vidi, da je pisateljica Američanka. Sicer pa je stremenje po sreči prepuščeno vsakemu posamezniku. Jaz stremim po zadovoljstvu, ki se mi zdi, da je stanje, ki lahko traja, in po radosti. Morda pa je to samo drugo ime za srečo :)

[caption id="" align="aligncenter" width="414" caption="Happiness project"][/caption]

Dilema

Še pred nekaj leti sem sodila med tiste, ki so redno spremljali aktualno družbeno-politično dogajanje doma in v tujini. Na pamet sem vedela imena predsednikov, ministrov in drugih pomembnih mož (in žena). Poznala sem (kolikor se je to dalo na podlagi dostopnih podatkov) spletke v zakulisju in večino časa vedela v katerem tiču grmi zajec.

Potem je moje zanimanje ponehalo. Niti ne vem zakaj, ampak kar nehala sem spremljati informativne oddaje in brati novice.

Zadnjič pa sem spet nekaj dni zapored gledala dnevnik in tako mimogrede poslušala novice. Hudo. V Azerbajdžano so na silo izselili lepo število prebivalcev, da so lahko na tistem kraju zgradili evrovizijsko dvorano; v Ukrajini brutalno iztrebljajo potepuške pse; na Tedniku je že n-ta objokana delavka, ki se ne spomni, kdaj bi tako slabo živela, in delavec, ki se mu trese brada, ko pojasnjuje, kaj se mu dogaja - neplačevanje prispevkov, že nekaj časa brez plače ... O dogajanju na slovenski politični sceni ne bom zgubljala besed.

Ne morem pomagati prebivalcem v Siriji, ki so žrtve brutalnega mučenja in napadov. Lahko se zgolj počutim slabo, ker živim v miru in moje življenje ni ogroženo. Narediti pa ne morem nič  - aja, ne sodim med tiste, ki bi pustili vse, kar imajo, in se odpravili na drug konec sveta ter se tam borili za pravice drugih.

Vse to v meni prebudi tak odpor, da se zavestno odločim, da bom aktualno dogajanje spremljala zgolj mimo grede - prek petmnutnih radijskih novičk ob polni uri ali pol ure prej.

Kljub temu pa ostaja dilema - kako biti na tekočem z aktualnim družbeno-političnim dogajanjem, ne da bi ob tem besnela in rohnela ali pa zapadla v malodušje.

Veselo v nov dan

Ponedeljkovi sklepi so se izkazali za uspešne, jaz pa za zelo dosledno. Dva večera zapored sem šla teč in ... woohooo! Zjutraj se že ob šestih izstrelim iz postelje, polna energije, in sploh mi ni težko takoj začeti z delom. Spet se je izkazalo, da je tek najboljša terapija - za dušo in telo :)

Ponedeljkovi sklepi

Zjutraj sem se počutila kot presušen in pohojen pljunek in sem porabila skoraj celo dopoldne, da sem se "utirila". Ker se mi je takšno jutranje razpoloženje v zadnjih tednih pogosto ponovilo (sicer v malce milejši obliki), sem prišla do spoznanja, da je čas za spremembe.

Najprej sem naredila seznam vsega, kar me v mojem življenju moti. (No, ne ravno vsega, pač pa tistega, kar je najbolj v nebo vpijoče).

Potem sem dopisala, kaj si želim oz. kakšna bi bila idealna rešitev.

Za konec pa sem še pri vsaki točki dopisala, na kakšen način se bom lotila reševanja problema.

Izkazalo se je, da je bil pri dveh točkah odgovor tek. Tako sem sklenila, da se zopet redno lotim te aktivnosti - tj. vsaj 4-krat na teden.

In začnem danes.

Keep your fingers crossed :)