Ne je mesa in rib tudi ne!

Včeraj sem bila pri zdravniku. Ko sem čakala in listala po kartoteki, sem ugotovila, da sem bila nazadnje pri zdravniku leta 2010. Med drugim pa sem odkrila tudi vnos iz leta 1999, ki ga je naredila otroška zdravnica: "Ne je mesa in rib tudi ne!" Sva se s sestro prav nasmejali.

No, sestra in moj novi osebni zdravnik sta prijazna in poslušata. Zdravnik si je vzel čas za klepet in me nato poslal kar na rentgen - da izključiva najhujše.

Zdravnik na kirurgiji me je skoraj nahrulil, kaj sploh hodim, in hotel, da si slečem spodnjice pred skupino sedmih (!?!). Tam je bil on, pa sestre, pa študenti ... Pa nobene obrazložitve (kdo so, če mi je ok ...) ... Grozen občutek. Skupinica stoji tam, kramlja, se smeji in strmi vame. In ne, nisem se slekla. Če bi se, bi se počutila zares ponižano.

No, na koncu, je slika moje obložene in boleče zadnjice pokazala, da je vse celo. Zdravnik na kirurugiji me je še okregal, ker ne jem protibolečinskih tablet (naklofen, ketonal ipd.). Ni mogel reči, naj vzamme kakšno tableto, če bo hudo, ampak mi je ukazovalno dal vedeti, da bi MORALA jesti tablete. Joj, če jaz pojem en naklofen, sem povsem zadeta.

Ob večerji sva se z dragim pogovarjala, od kod meni takšen odpor do obiska pri zdravniku. No, vnos iz leta 1999: "Ne je mesa in rib tudi ne!", je tipičen primer. Meso sem nehala jesti pri 14ih. Osebna zdravnica me ni vprašala, zakaj in kaj jem, ampak me je začela prepričevati, da ubijanje živali za hrano nekaj povsem naravnega. Navedla je zelo življenjski primer, ki sem ga res lahko aplicirala na svojo situacijo - ubijanje živali na safariju v Afriki!?!

Kar nekaj cvetk je še, pa se jih nočem več spominjati. Včerajšnji dan je za mano in uspela sem ga preživeti brez glavobola :)

Mesa in rib pa še vedno ne jem!

Občutek nemoči (in kremšnite)

Vse odkar sem padla, se soočam z občutkom nemoči. Ne samo, da ne morem tečt, ne morem niti počet čisto vsakdanjih reči, ne da bi bila pri tem soočena z bolečino (in spet - nemočjo). To me spravlja v jezo in hkrati skoraj v obup. Prišlo je celo tako daleč, da se bom naročila pri zdravniku, naj pove, ali imam kaj počeno ali samo udarjeno.

Zdravniku res ne maram hodit. Nobenemu. Pravzaprav nisem bila pri splošnem zdravniku že tri leta. V čakalnici se počutim grozno, prav tako v bolnišnici. Vedno, ko sem šla koga obiskat ali sem koga pospremila k zdravniku, sem prej ko slej imela hud glavobol. Mislim, da med zidovi zdravstvenih ustanov začutim svojo nemoč in sem soočena s svojo ranljivostjo. Opažam, da to res težko prenašam.

Po drugi strani pa so ravno trenutki nemoči tisti, ki pokažejo, s kakšnimi ljudmi si delimo življenje. Prav tako nam omogočajo razvoj empatije. Če se sama ne bi počutila ranljive in nemočne, bi tudi druge, ki so v takem položaju, težko razumela.

Moj dragi se je izkazal za pravi steber. In za to sem mu neskončno hvaležna.

Včeraj zvečer je spekel kremšnite. Še kremo je sam naredil. He's a keeper. No doubt.

Ironija in pasji piškoti

Življenje ima res zanimiv smisel za humor. Ko sem objavila, kako je tek najboljše zdravilo za samopomilovanje, sem kmalu zatem (med tekom!!) zgrmela po tleh in moja tazadnja mi še vedno ne dopušča, da bi se pognala čez drn in strn. No, pa tudi vreme ne.

Še vedno se smilim sama sebi in tolažim s krofi - iz trgovine, ker se mi v tem stanju "joj-kako-sem-jaz-boga-in žrtev-in-oh-in-sploh) niti ne da kulinarično ustvarjat. Kaj ustvarjat - še kuhat se mi ne da :/

Ampak - ker se mi tudi v trgovina ne da, je Glasnhov vseeno prišel na svoj račun z domačimi piškotki.

Glede na potoke sline, ki so v špagetih visele iz Glasnhovovih ust, in vztrajnemu straženju pečice med peko, so piškoti očitno slastni.

Jaz pa še vedno iščem novo zdravilo proti samopomilovanju in bom vesela vsakega predloga.

Pa še recept (oz. osnutek recepta)

Sestavine:

500 g ovsene moke (pri meni so to v blenderju zmleti ovseni kosmiči)

1 dl olivnega olja (ali masti, če jo imaš)

2 konzervi tune v olju (ali paštete/mesnega narezka/kuhanih in mletih jetrc ...)

2 dl vode

1 jajce

žlička česna v prahu

pribl. 1/2 - 1 skodelica polnozrnate moke za posipavanje

Postopek:

Najprej zmešaš moko in česen v prahu.

Dodaš olje in z vilicami pretlačeno tuno (skupaj z oljem, v katerem plava), jajce in vodo.

Premešaš s kuhalnico, da masa postane malo bolj homogena.

Ko začneš mesiti z rokami, posipavaj z moko, da se testo ne bo prijemalo.

Na koncu mora biti testo po konsistenciu podobno običajnemu testu za piškote.

Testo lahko pustiš za kakšne pol ure v hladilniku (zavitega v folijo), potem pa ga na pomokani površini (ali pa med dvema listoma peki papirja) razvaljaš na približno pol centimetra debelo in poljubno razrešeš - z modelčki za piškote ali pa kar na trakce.

Pečeš približno 30 min pri 170 stopinjah.

Piškote ohladiš in pospraviš v pločevinko in z njimi nagrajuješ pridno psetino, dokler jih ne zmanjka ;)

Jutra so najlepša

... ker je še vse odprto. Dan je nov, z novimi priložnostmi. In novimi življenjskimi lekcijami. Npr. - poslušaj svoje telo. Če ti daje signale, da rabi počitek, ga ne porivaj čez mejo. Ker potem lahko padeš na kolena. In jo odneseš brez ene same modrice. In če še vedno ne dojameš, sledi lekcija številka 2. Ta je pa boleča - padec na rit. Z vso težo, med tekom, na poledenelem asfaltu. Ko še pes obstoji in zaskrbljeno opazuje, če se bo šefica lahko pobrala ali ne.

No, trajalo je nekaj minut, da sem stisnila zobe in se počasi skotalila na kolena, potem pa v solzah še dvignila na noge. Danes je že bolje, včeraj pa je bil pekel.

Lekcija pa ... No, zapomnila si jo bom. Pa tudi zelo hvaležna sem. Hvaležna za svoje močno in zdravo telo. Taki trenutki so opomnik, da se spet zavem, da moram paziti nase.

Najboljše zdravilo za samopomilovanje

Približujejo se "tisti" dnevi. In na trenutke sem najbolj ubogi človek na svetu, nesposobna, neuspešna - v glavnem valjam se v črni jami samopomilovanja. Če mi dragi vrže lopato, da bi si z njo utrla pot na svetlobo, jo raje uporabim za poglabljanje jame in se z njo sama malo treščim prek hrbta  ...

Ampak - k sreči imam zdravilo :) Glasnhova in tekaške copate.

Zjutraj je snežilo, bila sem nejevoljna in sem se lahko še bolj smilila sama sebi.

No, po eni uri na svežem, mrzlem zraku in poplesujočimi snežinkami, sem kot prerojena.

Sem super in fajn, pametna, lepa, uspešna, samozavestna in prav nič domišljava ;)

Slano sladkanje

Vikend je minil. Bil je malo tekaški, pohodniški, deloven, lenoben in kuharski. Tako mi je všeč.

Če ves vikend nimam nobenih obveznosti oz. si sama ne zastavim nobenih ciljev, se v nedeljo večer počutim kot povožen presušen pljunek. Ugotovila sem, da najslabše prenašam načrtno lenarjenje - ko si rečem, da bom cel dan na off, So-šef poskrbi za psa in hrano. Takrat sem ponavadi že po nekaj urah sita sama sebe, naju, na živce mi gre, kako imava urejeno stanovanje, tečnarim za vsako figo ...

Sploh kuhanje je taka hvaležne aktivnost. Pospravim hladilnik, ustvarjam, vmes meditiram, na koncu pa je rezultat celo užitebn :) Kuharsko ustvarjanje je bilo v znamenju pit. Spekla sem eno slano (ali quiche - kiš) in eno sladko.

Od slane ni ostala nikjer niti drobtinica. Slanim pitam sem naklonjena, ker se da z njimi tako fino pospravit hladilnik (pa ne dobesedno ;).

Gre pa takole:

Krhko testo:

200 g polnozrnate pirine moke (ali katere koli druge)

75 g mrzlega masla

6 do 7 žlic mrzle vode

ščepec soli

Nadev:

poljubna popražena/zblanširana zelenjava

Preliv:

pol velikega lončka (ali več) kisle smetane

2 jaci

1-2 dcl mleka

poper

muškatni orešček

topljeni sir za mazanje (pribl. 4 trikotniki)

Najprej sem nahitro zamesila testo in ga postavila v hladilnik ter se lotila nadeva.

Na olivenm olju sem prepražila pol čebule in štiri stroke česna. Dodala sem na tanko narezan gomolj zelene (četrtino gomolja) in pol velikega jačevca. Pustila sem, da se je pražilo pribl. 10 minut, posolila in poporala. Izključila sem ploščo in postavila na stran.

Pečico sem prižgala na 190 stopinj.

Pekač sem premazala z maslom (premer 28 cm). Uporabite lahko tudi manjši pekač (24 ali 26 cm). Potem bo podlaga malo debelejša, ampak še vedno ok.

Testo je zelo krhko, zato se nisem ubadala z valjanjem in bentenjem, kako se mi trga ... Razdelila sem ga na manjše kroglice, jih s prsti raztegnila in razporedila po pekaču ter spet s prsti tako dolgo razporejala testo, da sem pokrila pekač in naredil približno dober centimeter roba (odvisno, koliko nadeva je.)

Potem sem nadev razporedila po testu. Ločeno sem razžvrkljala dve jajci skupaj s kislo smetano in mlekom ter prelila po piti. Za piko na i sem povrhu narezala še sirček za mazanje. Lahko bi uporabila tudi katerikoli drug sir, ta je bil pri roki, pa še tako dober okus ima, ko se zapeče.

Jedla sva jo še toplo, skupaj s solato je bila super dobro kosilo. Najboljši okus pa ima, ko se ohladi.

Pozitivne izkušnje

Danes zjutraj smo se odločili, da si pretegnemo krake na nam zelo ljubi destinaciiji - Celjski koči. Na začetku smo imeli sicer malo težav s poledenelo potjo, ampak na srečo je led kmalu zamenjalo blato ;)

Na vrhu je mrgolelo osnovnošolcev (tamlajših), ki so imeli smučarsko-sankaški športni dan. Včasih bi ob tem direndaju le zavila z očmi, So-šef pa bi zarobantil in mrko gledal spod čela. Zdaj pa so take situacije izziv in test, da vidiva, kako daleč sva že prišla z Glasnhovom. No, mali se je izkazal :)

Otroci so čebljali, jedli, štorkljali sem in tja v pancarjih, da je vse bobnelo, on pa lepo na prostoru. Seveda jih je z zanimanjem opazoval (koliko rok, ki bi ga lahko čohljale ...), ampak je brez težav ostal zložen na tleh.

Naslednja pozitivna izkušnja so bili pa mulčki. Ker je bil Glasnhov tako priden, je dolgo trajalo, da so ga sploh opazili. Potem pa so se najprej opogumile tri deklice in prišle vprašat, če je to že "velik" kuža, pa kako mu je ime ... Potem pa je "taglavna" še povedala, da imajo pri njih tudi psa, labradorca Lana, ki pa ga sprehaja zgolj oči, ker vleče na povodcu :) Kjut. (Mislim, mala, ne pes, ki vleče.)

Ko so punce odšle, sem šla tudi jaz - malo izpraznit mehur. Ko sem se vrnila, sta bila moja jajčmana obkrožena z mulčki, ki so prav resno debatirali o tem, kako pristopit k neznanemu psu, kje ga pobožat, povedali so, kakšne pse imajo doma ... Eden mu je hotel dati posladek ("človeški" bonbon), pa mu je drugi rekel, da ne sme, ker "po tem kužati prej umrejo". How cute is that?

Potem pa je So-šef mulčku ponudil Glasnhovov lekrli. Ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen - kuža, ki ga je dobil, ali mulček, ki mu ga je lahko dal.

Ko so fantiči odšli, pa so se še zahvalili (!?!), ker so ga lahko pobožali (jaz pa sem se zahvalila Glasnhovu, ker jih ni v navdušenju polizal/podrl/ se jim motal med kratkimi nogami).

Na poti v dolino, je prav tako pozitivno osupel So-šef pripomnil, da je še upanje za prihodnost našega naroda :)