Na vrhu je mrgolelo osnovnošolcev (tamlajših), ki so imeli smučarsko-sankaški športni dan. Včasih bi ob tem direndaju le zavila z očmi, So-šef pa bi zarobantil in mrko gledal spod čela. Zdaj pa so take situacije izziv in test, da vidiva, kako daleč sva že prišla z Glasnhovom. No, mali se je izkazal :)
Otroci so čebljali, jedli, štorkljali sem in tja v pancarjih, da je vse bobnelo, on pa lepo na prostoru. Seveda jih je z zanimanjem opazoval (koliko rok, ki bi ga lahko čohljale ...), ampak je brez težav ostal zložen na tleh.
Naslednja pozitivna izkušnja so bili pa mulčki. Ker je bil Glasnhov tako priden, je dolgo trajalo, da so ga sploh opazili. Potem pa so se najprej opogumile tri deklice in prišle vprašat, če je to že "velik" kuža, pa kako mu je ime ... Potem pa je "taglavna" še povedala, da imajo pri njih tudi psa, labradorca Lana, ki pa ga sprehaja zgolj oči, ker vleče na povodcu :) Kjut. (Mislim, mala, ne pes, ki vleče.)
Ko so punce odšle, sem šla tudi jaz - malo izpraznit mehur. Ko sem se vrnila, sta bila moja jajčmana obkrožena z mulčki, ki so prav resno debatirali o tem, kako pristopit k neznanemu psu, kje ga pobožat, povedali so, kakšne pse imajo doma ... Eden mu je hotel dati posladek ("človeški" bonbon), pa mu je drugi rekel, da ne sme, ker "po tem kužati prej umrejo". How cute is that?
Potem pa je So-šef mulčku ponudil Glasnhovov lekrli. Ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen - kuža, ki ga je dobil, ali mulček, ki mu ga je lahko dal.
Ko so fantiči odšli, pa so se še zahvalili (!?!), ker so ga lahko pobožali (jaz pa sem se zahvalila Glasnhovu, ker jih ni v navdušenju polizal/podrl/ se jim motal med kratkimi nogami).
Na poti v dolino, je prav tako pozitivno osupel So-šef pripomnil, da je še upanje za prihodnost našega naroda :)
1 komentar: