četrtek, 28. marec 2013

Zima spomladi

Na sončno jutro je lahko tudi marčevski sneg čudovit.

Zjutraj sva se z Glasnhovom pognala na hrib nad vasjo. Sprehod je bil sproščujoč, očiščujoč, rerfleksiven, zabaven, poživilen in predvsem sončen.

Naša mala skupnost - predvsem midva s šefom - sprejema velike odločitve in bo kmalu odprla novo poglavje. Šef je sicer že odločen, jaz pa se skoraj strinjam z njim.

Zakaj skoraj? Vzela sem si čas, da v miru premislim. Čeprav se strinjam z njim, bi vseeno rada počakala, da se prepričam, ali je odločitev res ok ali pa se le moji možgani igrajo z mano in filtrirajo informacije - tj. spuščajo naprej samo pozitivne vidike.

Tolaže me dejstvo, da ne morem sprejeti napačne odločitve in da smo v vsakem primeru mi trije vedno skupaj :)









torek, 26. marec 2013

Kako lepo je šele v nebesih

... je bil motivacijski napis pred zadnjimi 500 metri na Malem kraškem maratonu.
Še dan prej sem razmišljala, če bi sploh šla. Napovedovali so burjo in sneg, že ves teden mi je razpoloženje nihalo, v soboto sem se sploh valjala v samopomilovanju. Poleg tega sem zadnja dva meseca minimalno trenirala. Še v nedeljo zjutraj sem ob pogledu na 5 cm snega tehtala razloge za in proti. Potem pa je pretehtalo dejstvo, da bi tako ali tako morala v sneg, ker sem bila na vrsti za pasji sprehod. Potem je pa res vseeno, če odtečem 21 km (in dragi sprehodi Glasnhova).
V Sežani sicer ni bilo snega, toda veter je bril do kosti. Prijetno toploto sem začutila šele pri 4. kilometru. Pri 5. sem bila že vzhičena. Narava je bila čudovita, sploh ko sem tekla skozi Lipico, je moja duša vriskala.
Pri zadnjih kilometrih so moje noge postajale težke. Nastopila je moč volje. Samo jaz in pot. In sem vztrajala. Nisem prišla na točko, ko bi razmišljala, le kaj mi je tega treba, ampak sem si rekla - kilometer za kilometrom, dobra glasba v ušesih, zmorem!
V cilju me je čakal dragi. Skoraj sem potočila nekaj solzic, ko sem mu padla v objem. Nasploh sem bila vmes večkrat ganjena. Posebej pri motivacijskih napisih, ki so jih organizatorji namestili ob progi. NE MOREM, NOČEM IN NE ZNAM ODNEHATI. Ta je zadel naravnost v srce.
S psihološkega vidika je bil polmaraton simbol vztrajnosti, pokazal mi je, koliko zmorem. Posledično se je v meni prebudila bojevnica. In končno sem naredila nekaj, kar bi morala že zdavnaj. Moje dejanje sicer ni bilo konstruktivno, zahtevalo pa je veliko poguma. Zaradi tega je zdaj cela štala, vendar se ne počutim slabo. Ravno nasprotno, nič kaj elegantno sem se izkašljala in si končno olajšala dušo. Zdaj so na vidiku spremembe, ki bi se morale že zdavnaj zgoditi. Zdaj je čas dozorel.

Tole slikico pa je naredil moj dragi :)






torek, 19. marec 2013

V deželo prihaja pomlad II

Danes je spet tako lep spomladanski dan. Med jutranjim tekom (ja, spet lahko zjutraj tečem!) sva z Glasnhovom že opazila žafrane, zvončke in čemaž. Komaj čakam, da slednji pristane v solati ali kakšni omaki.
Čutim, da potrebujem sonce, modro nebo in zeleno travo, da se tudi sama zbudim iz zime. Vremenska napoved mi sicer ni najbolj naklonjena, ampak slej ko prej se bo tudi gospa Zima odpravila počivat.
Spodnje slikice so pa malo za lušte in vizualizacijo mojih želja.





četrtek, 14. marec 2013

V deželo prihaja pomlad

... samo ne še danes :)
Ko sem se zjutraj zbudila, me je dragi pozdravil z vremenskim poročilom - zunaj sneži. Moj komentar je bila, da to samo tako malo padajo snežinke in da se sploh ne bojo prijele, ker so tla preveč namočena.
No, nekaj ur kasneje ... (glej slike ali pa poglej skozi okno)
Spet je bil Glasnhov edini, ki se je veselil puhaste odeje.












sreda, 13. marec 2013

Selitev in videz

Vse odkar sem se preselila na blogspot, mi ne uspe najti predloge, ki bi mi povsem ustrezala. Spreminjam barve, pisave, ozadje ... pa mi še vedno ne sede.
Poleg tega pa so se mi pri selitvi izgubili komentarji in povezave na objave ne delujejo :/
Mogoče samo malo kompliciram, vseeno pa me zanima, draga bralka/dragi bralec, kakšen se ti zdi videz mojega bloga? Je dovolj svetel in pregleden ali si želiš kakšnih sprememb?
Vsako mnenje bo dobrodošlo.

torek, 12. marec 2013

Obotavljanje

Se ti kdaj zgodi, da imaš res dobro idejo, ki te povsem navduši in prevzame, ko pa pride čas za njeno uresničitev, pa volja in energija čudežno izgineta?

No, jaz sem ta pojav opazila letos. G r o z a.

Da bi se izognila malodušju, sem že na začetku razčlenila načrt in pot do cilja razdelila na vmesne postaje. Vendar je bil v tem primeru cilj za moj "okvir" prevelik in moj notranji kritik je preglasil vizionarko v meni.

Še vedno nisem povsem razčlenila vzroka za mojega glasnega kritika. Sumim, da gre malo za strah pred potjo naprej in spremembami  - ker "drugače pač ni domače".

Strah pa verjetno spodbuja glasek v meni, ki me hoče postaviti nazaj na svoje mesto, ker:
  • nisem dovolj dobra/pametna/sposobna/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
  • to ni za mene
  • meni niso namenjene "velike" stvari
  • nima smisla poskušati, ker mi tako ali tako ne bo uspelo
  • to je za druge, ki so bolj sposobni/pametni/ustvarjalni/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
  •  je bolje, če se držim preverjene in uhojene poti

Torej, dragi moj notranji kritik, hvaležna sem ti za tvojo skrb, vendar:
  • sem dovolj pametna/sposobna/ustvarjalna
  • lahko dosežem zastavljene cilje
  • uhojena pot je udobna, zna pa postati dolgočasna 

Po enem mesecu stopicljanja na mestu, se je notranji kritik le malce umaknil, vizionarka v meni pa se je zopet lotila projekta.
    Morda bi se obotavljanje prej končalo, če bi se že takoj pogovorila z notranjim kritikom in ga pomirila, namesto da sem potlačevala dvome in se izmikala izvedbi projekta.

    Morda pa je vzrok nekaj tretjega in ga bom odkrila šele kasneje.

    Se tudi tebi to dogaja? In kako se spopadaš s tem?




    petek, 8. marec 2013

    Pri frizerju

    V zadnjem letu opažam na svoji glavi vedno več sivih las. Ker imam temnorjave lase, mali vsiljivci bijejo v oči. Do zdaj jih je moj frizer uspešno "izstriževal". Zadnjič pa:

    - Če bo šlo tako naprej, mi boš izstriževanje sivih las posebej zaračunal.
    - No, če bi ti vse porezal, bi ti že uničil obliko frizure.
    - Kar potrudi se, ker se pred 30. letom ne bom barvala.
    - A še nisi 30?!?

    Hm ... Jaz pa še vedno vračam k njemu ;)

    četrtek, 7. marec 2013

    Torta za slavljenca

    Najina mala biba je imela rojstni dan. Kot se spodobi, je najin dvoletnik dobil torto.
    Najprej sva načrtovala torto iz palačink, ker jih mali obožuje. Potem pa sva izbrala bolj zdravo varianto - žolco iz svinjskih parkljev in korenčka.
    Mali črnuh je edini, ki me pripravi do tega, da kuham te smrdljive specialitete. Ker sem jo kuhala prvič, ni bila tako trda, kot bi si želela, ampak slavljenca ni to prav nič zmotilo.
    Oba s So-šefom se strinjava, da je mali pravi blagoslov in točno tak pes, kot ga potrebujeva. Z njim se oba učiva vztrajnosti, potrpežljivosti, odločnosti (predvsem jaz), doslednosti ...
    Daje pa ogromno. Cartanje te 50-kilogramske gmote ljubezni je kot terapija - sprošča in daje občutek ljubezni, sprejemanja, topline ...
    Od kar ga imam, se veliko več smejim - nasmehnem se vsakič, ko ga pogledam. In sploh si ne predstavljam, da sem lahko kdaj živela brez :)







    torek, 5. marec 2013

    Prihaja pomlad

    Kako čudovita so jutra, ko se že pred sedmo zbudim s pogledom na jasno, modro nebo. Pravzaprav se zbujam že malo po šesti. Še Glasnhovu se ne da vstat.
    Čeprav imam rada sneg in sem navdušena celo nad jutranjo meglo, sem že nestrpno čakala daljše dneve in sonce. Najbolj nestrpno pa čakam, da se sneg končno stopi in lahko obujem tekeške copate in se poženem v hrib.
    24. marca me čaka Mali kraški maraton, jaz pa nisem tekla že dobre tri tedne. Tazadnja se mi je že toliko zacelila, da želahko hodim in tečem. Hecno pa je, da ne morem hoditi na jogo, ker težko sedim v položaju za meditacijo.
    Mislim, da tudi Glasnhov komaj čaka, da se vrneva v ustaljene tekaške tirnice. Seveda ga pa tudi navdušenje nad snegom ni minilo.