Kako lepo je šele v nebesih

... je bil motivacijski napis pred zadnjimi 500 metri na Malem kraškem maratonu.
Še dan prej sem razmišljala, če bi sploh šla. Napovedovali so burjo in sneg, že ves teden mi je razpoloženje nihalo, v soboto sem se sploh valjala v samopomilovanju. Poleg tega sem zadnja dva meseca minimalno trenirala. Še v nedeljo zjutraj sem ob pogledu na 5 cm snega tehtala razloge za in proti. Potem pa je pretehtalo dejstvo, da bi tako ali tako morala v sneg, ker sem bila na vrsti za pasji sprehod. Potem je pa res vseeno, če odtečem 21 km (in dragi sprehodi Glasnhova).
V Sežani sicer ni bilo snega, toda veter je bril do kosti. Prijetno toploto sem začutila šele pri 4. kilometru. Pri 5. sem bila že vzhičena. Narava je bila čudovita, sploh ko sem tekla skozi Lipico, je moja duša vriskala.
Pri zadnjih kilometrih so moje noge postajale težke. Nastopila je moč volje. Samo jaz in pot. In sem vztrajala. Nisem prišla na točko, ko bi razmišljala, le kaj mi je tega treba, ampak sem si rekla - kilometer za kilometrom, dobra glasba v ušesih, zmorem!
V cilju me je čakal dragi. Skoraj sem potočila nekaj solzic, ko sem mu padla v objem. Nasploh sem bila vmes večkrat ganjena. Posebej pri motivacijskih napisih, ki so jih organizatorji namestili ob progi. NE MOREM, NOČEM IN NE ZNAM ODNEHATI. Ta je zadel naravnost v srce.
S psihološkega vidika je bil polmaraton simbol vztrajnosti, pokazal mi je, koliko zmorem. Posledično se je v meni prebudila bojevnica. In končno sem naredila nekaj, kar bi morala že zdavnaj. Moje dejanje sicer ni bilo konstruktivno, zahtevalo pa je veliko poguma. Zaradi tega je zdaj cela štala, vendar se ne počutim slabo. Ravno nasprotno, nič kaj elegantno sem se izkašljala in si končno olajšala dušo. Zdaj so na vidiku spremembe, ki bi se morale že zdavnaj zgoditi. Zdaj je čas dozorel.

Tole slikico pa je naredil moj dragi :)