Čeprav imam rada sneg in sem navdušena celo nad jutranjo meglo, sem že nestrpno čakala daljše dneve in sonce. Najbolj nestrpno pa čakam, da se sneg končno stopi in lahko obujem tekeške copate in se poženem v hrib.
24. marca me čaka Mali kraški maraton, jaz pa nisem tekla že dobre tri tedne. Tazadnja se mi je že toliko zacelila, da želahko hodim in tečem. Hecno pa je, da ne morem hoditi na jogo, ker težko sedim v položaju za meditacijo.
Mislim, da tudi Glasnhov komaj čaka, da se vrneva v ustaljene tekaške tirnice. Seveda ga pa tudi navdušenje nad snegom ni minilo.
Jaz zdaj sploh spat ne morem več, ker moje tamalo odkar je zjutraj sonček zunaj pridrajsa v posteljo takoj ko se ta prvič obrnem v njej. In potem valda sledi en glasen mljask mljask direkt men po ksihtu in potem začne tako, subtilno težit, da je cajt za vstat, dokler me ne mine in pač...vstanem :) Ga pa ni čez norce na snegu in v vodi za gledat- človek bi si včasih kar stol zraven postavil :D
OdgovoriIzbrišiFaca mala :) Po moje se v nas kar hormoni sreče sproščajo, ko jih gledamo, kako uživajo.
OdgovoriIzbrišiEj, ampak res. Jaz se na sprehodu včasih zavem, da najbrž zgledam ko en bebo v ksiht, ker se nekontrolirano smehljam :D Ampak ne morš, da ne bi noooooooooo
IzbrišiJaaaa, mene pozimi včasih kar zobje bolijo, ker jih ves čas kažem ...
OdgovoriIzbriši:D
Izbriši