No, jaz sem ta pojav opazila letos. G r o z a.
Da bi se izognila malodušju, sem že na začetku razčlenila načrt in pot do cilja razdelila na vmesne postaje. Vendar je bil v tem primeru cilj za moj "okvir" prevelik in moj notranji kritik je preglasil vizionarko v meni.
Še vedno nisem povsem razčlenila vzroka za mojega glasnega kritika. Sumim, da gre malo za strah pred potjo naprej in spremembami - ker "drugače pač ni domače".
Strah pa verjetno spodbuja glasek v meni, ki me hoče postaviti nazaj na svoje mesto, ker:
- nisem dovolj dobra/pametna/sposobna/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
- to ni za mene
- meni niso namenjene "velike" stvari
- nima smisla poskušati, ker mi tako ali tako ne bo uspelo
- to je za druge, ki so bolj sposobni/pametni/ustvarjalni/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
- je bolje, če se držim preverjene in uhojene poti
Torej, dragi moj notranji kritik, hvaležna sem ti za tvojo skrb, vendar:
- sem dovolj pametna/sposobna/ustvarjalna
- lahko dosežem zastavljene cilje
- uhojena pot je udobna, zna pa postati dolgočasna
Po enem mesecu stopicljanja na mestu, se je notranji kritik le malce umaknil, vizionarka v meni pa se je zopet lotila projekta.
Morda pa je vzrok nekaj tretjega in ga bom odkrila šele kasneje.
Se tudi tebi to dogaja? In kako se spopadaš s tem?
Strah ima velike oči :)
OdgovoriIzbrišiRes je. Odkod pa pride?
OdgovoriIzbrišiUuuuuuuuuuuuuuuuh, skoz je tam nekje za nami in če ugleda priložnost plane nepričakovano in nas zagrabi, da si ne upamo niti pisnit :). Jaz sem mnenja, da je s strahom precej podobno, kot z možgani. Možgane je treba trenirat, da ne zakrnijo, s strahom se pa čim večkrat soočit in potem kar naenkrat ugotoviš, da te pravzaprav ni strah nečesa, kar se sploh še nisi trudil premagat ;).
OdgovoriIzbrišiSaj v bistvu je res. Ko pa premagaš strah ali pa kak večji odpor, te pa prevzame tak super občutek olajšanja in veselja. In res - toliko hrupa glede nečesa, kar še sploh ni bilo na "programu".
OdgovoriIzbrišiLjudje smo res hecna bitja.
Mhm :)
OdgovoriIzbriši