Matere

Na ulici ali v trgovini večkrat vidim matere z otroki. Ene so ljubeče in umirjene, druge pa so njihovo nasprotje.

Včeraj sem videla ta drugi primerek. Moj mi je že takoj rekel - poglej, spet ena, ki se ji je otrok "zgodil" ali pa je mislila, da je imeti otroka samo kul, zdaj pa je ugotovila, da prinaša to tudi veliko dela.

Jaz sicer nisem bila tako kritična. Mislila sem si, da je mogoče samo utrujena.

Dokler nisem stala za njo na blagajni. Mama je stvari spravljala v vrečo in plačevala, mala pa se je malo razgledovala naokoli. Sosednja blagajna je bila prazna in mala je stopila do stola, kjer ponavadi sedi blagajničarka. Mama ji je ostro rekla, naj gre stran.

Mali je bilo malce dolgčas, malo pa je bila radovedna. Opazovala je vse gumbe na blagajni in okoli nje. Mama je plačala, vse zapakirala in videla, kaj počne njen otrok.

In kaj je naredila? Začela je kričati nanjo, če je neumna. Kako je lahko tako butasta, da sploh pomisli, da bi kaj takega naredila ... To se ne sme ...

Tu moram poudariti, da v trgovini sploh ni bilo gužve in bi lahko mama brez problema vzela otroka v naročje in mu pokazala, da je to blagajna in ji povedala, da samo blagajničarke pritiskajo te gumbe ...

V glavnem dalo bi se izpeljati drugače in manj škodljivo za otroka.

Sprašujem se, koliko je takih mater, ki vzgoji otroka posvetijo manj časa kot vzgoji psa. In ki ne pomislijo na to, da lahko izjave kot - a si nemuna, al kaj - pustijo hude posledice. Da sploh ne govorim o pomankanju topline ... Pa to sploh ni osamljen primer

(Napačne) odločitve

Življenje je sestavljeno iz sprejemanja odločitev. Starejši ko smo, pomembnejše so odločitve. Prva večja odločitev je vpis na srednjo šolo, potem pa izbira študija. Potem pridejo težje odločitve. Kje živeti? Kje iskati službo? Katero službo sprejeti in kako to uskladiti s partnerjem in skupnim stanovanjem?

Včasih se zgodi, da se vprašam, ali sem naredila napako. Ne vem, ali sem se odločila prav. Gledam prijateljice, kako živijo. Ene že poročene, druge načrtujejo naraščaj, spet tretje na novo samske ... Včasih se primerjam z njimi. Primerjam, kako potekajo njihova življenja.

Spet se pojavi vprašanje - ali sem se odločila prav. Kaj, če se ne bi selila? Kaj, če bi vztrajala pri prejšnji službi? Kaj, če ...

Ko sedim na terasi in pijem kavo, opazujem mačke, kako leno poležavajo na soncu in vem, da me bo ne glede na vse on zvečer vedno čakal v postelji, vem, da ni bilo napačnih odločitev.

Pa tudi, če ne bo njega, če ne bo mačk, če ne bo kave na terasi ... Bo še vedno v redu. Moje odločitve še vedno ne bodo napačne. Ker so moje in ker se odločam iz sebe. In še vedno sem bila po vsaki odločitvi bogatejša za novo izkušnjo.

Suša

Spadam med tiste, ki menijo, da je sex v razmerju ravno tako pomemben kot pogovor.  Eno brez drugega ne gre. Je pa res, da se človek včasih po dobrem seksu počuti bolje kot po nevemkako dolgem debatiranju in razpredanju o aktualnih težavah in konfliktih.

Reden seks se mi je vedno zdel prednost razmerja. Ko si samski, moraš vložit kar nekaj energije v lov, da nekoga spraviš v posteljo. Idealna rešitev v tem primeru so seveda friends with benefits. To je lahko zelo dobro, čeprav se po max. dveh mesecih naveličaš telovadbe z nekom, s katerim nimaš sicer nič skupnega.

Pa si spet na začetku.

Potem si pa le najdeš partnerja, ki je oh in sploh in v vseh vidikih kompatibilen s tabo - super za pogovarjat, super za druženje in več kot super v postelji, kuhinji, avtu ...

Kaj se pa zgodi, če ima partner manjši libido kot ti? Ko vse štima, razen frekvence? Ok. Ne vedno. Niha. Ampak se  pogosto zgodi, da ugotoviš, da bi lahko imel azil za kondome - pri tebi so na varnem.

Tudi pogovori o tem ne pomagajo. Ne gre in ne gre.

Potem ugotoviš, da si na slabšem kot prej. Ko si samski, pač menjaš fuck buddyja, pa je. Spet nova akcija, mravljinci, novi prijemi ...

Ko si pa v razmerju ... Kaj narediš? Razen, da si pomagaš sam? In to večkrat, kot v času svoje "samskosti".

Seks



Razmerja so ena taka hecna reč. Kot najstnica sem vedno opazovala parčke in si želela, da bi bila tudi jaz ena od njih. V klubu posvečenih. Da bi me vsi videli, kako se s fantom drživa za roko. Da bi imela nekoga čisto svojega.

V gimnazijskih letih sem k temu dodala še eno alinejo. Želela sem si nekoga, s kom bi lahko končno seksala. Sploh ne, da bi čutila pravo poželenje. Takrat so mi bili dovolj dotiki, objemi, božanje, poljubljanje ... Seks me je samo zanimal. pri 18-ih se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki še niso. Kljub veliki želji sem bila nepripravljena. Prvi poskus ni uspel, pa drugi tudi ne. Tretji je bil uspešen. Če bi se temu sploh lahko reklo uspeh. Tisti seks je bil ... Hmmm... 1/10. Kriza. Ampak uspelo mi je pa le. Sicer je trajalo kar nekaj mesecev redne vadbe, da sem ugotovila, kaj naj bi bilo tako zelo fino med samim odnosom.

Zato mi je vedno hecno, ko poslušam, kakšno noro doživetje bi naj bil prvi seks. Nimam niti ene prijateljice ali znanke, ki bi to potrdila. Dvomim, da kateri punci že pri prvem seksu pride in da seks doživlja tako kot pozneje, ko že pozna svoje telo. Super postane takrat, ko čutiš s celim telesom.

Zaradi vseh teh kolobocij z začetki pri seksu ne morem resno jemati moških (20+), ki fantazirajo o najstnicah. Ok, recimo, da odmislim njihovo otroškost in izpostavim dekliškost. Ampak tu se pa konča. Tam še ni ženskosti. Seveda smo kot najstnice bile prepričane, da temu ni tako. Da smo odrasle. Prave ženske. Ampak ko pogledam nazaj, vidim, da sem morala še marsikaj doživeti, preden sem lahko res uživala v postelji in tudi nudila užitek.

Tu se mi pojavi vprašanje: kaj lahko sploh ti moški, ki si tako želijo neizkušenih najstnic, sploh nudijo v postelji. Na to sploh ne rabim odgovarjat.