Spadam med tiste, ki menijo, da je sex v razmerju ravno tako pomemben kot pogovor. Eno brez drugega ne gre. Je pa res, da se človek včasih po dobrem seksu počuti bolje kot po nevemkako dolgem debatiranju in razpredanju o aktualnih težavah in konfliktih.
Reden seks se mi je vedno zdel prednost razmerja. Ko si samski, moraš vložit kar nekaj energije v lov, da nekoga spraviš v posteljo. Idealna rešitev v tem primeru so seveda friends with benefits. To je lahko zelo dobro, čeprav se po max. dveh mesecih naveličaš telovadbe z nekom, s katerim nimaš sicer nič skupnega.
Pa si spet na začetku.
Potem si pa le najdeš partnerja, ki je oh in sploh in v vseh vidikih kompatibilen s tabo - super za pogovarjat, super za druženje in več kot super v postelji, kuhinji, avtu ...
Kaj se pa zgodi, če ima partner manjši libido kot ti? Ko vse štima, razen frekvence? Ok. Ne vedno. Niha. Ampak se pogosto zgodi, da ugotoviš, da bi lahko imel azil za kondome - pri tebi so na varnem.
Tudi pogovori o tem ne pomagajo. Ne gre in ne gre.
Potem ugotoviš, da si na slabšem kot prej. Ko si samski, pač menjaš fuck buddyja, pa je. Spet nova akcija, mravljinci, novi prijemi ...
Ko si pa v razmerju ... Kaj narediš? Razen, da si pomagaš sam? In to večkrat, kot v času svoje "samskosti".
4 komentarji: