Razmerja so ena taka hecna reč. Kot najstnica sem vedno opazovala parčke in si želela, da bi bila tudi jaz ena od njih. V klubu posvečenih. Da bi me vsi videli, kako se s fantom drživa za roko. Da bi imela nekoga čisto svojega.
V gimnazijskih letih sem k temu dodala še eno alinejo. Želela sem si nekoga, s kom bi lahko končno seksala. Sploh ne, da bi čutila pravo poželenje. Takrat so mi bili dovolj dotiki, objemi, božanje, poljubljanje ... Seks me je samo zanimal. pri 18-ih se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki še niso. Kljub veliki želji sem bila nepripravljena. Prvi poskus ni uspel, pa drugi tudi ne. Tretji je bil uspešen. Če bi se temu sploh lahko reklo uspeh. Tisti seks je bil ... Hmmm... 1/10. Kriza. Ampak uspelo mi je pa le. Sicer je trajalo kar nekaj mesecev redne vadbe, da sem ugotovila, kaj naj bi bilo tako zelo fino med samim odnosom.
Zato mi je vedno hecno, ko poslušam, kakšno noro doživetje bi naj bil prvi seks. Nimam niti ene prijateljice ali znanke, ki bi to potrdila. Dvomim, da kateri punci že pri prvem seksu pride in da seks doživlja tako kot pozneje, ko že pozna svoje telo. Super postane takrat, ko čutiš s celim telesom.
Zaradi vseh teh kolobocij z začetki pri seksu ne morem resno jemati moških (20+), ki fantazirajo o najstnicah. Ok, recimo, da odmislim njihovo otroškost in izpostavim dekliškost. Ampak tu se pa konča. Tam še ni ženskosti. Seveda smo kot najstnice bile prepričane, da temu ni tako. Da smo odrasle. Prave ženske. Ampak ko pogledam nazaj, vidim, da sem morala še marsikaj doživeti, preden sem lahko res uživala v postelji in tudi nudila užitek.
Tu se mi pojavi vprašanje: kaj lahko sploh ti moški, ki si tako želijo neizkušenih najstnic, sploh nudijo v postelji. Na to sploh ne rabim odgovarjat.
1 komentar: