V deželo prihaja pomlad II

Danes je spet tako lep spomladanski dan. Med jutranjim tekom (ja, spet lahko zjutraj tečem!) sva z Glasnhovom že opazila žafrane, zvončke in čemaž. Komaj čakam, da slednji pristane v solati ali kakšni omaki.
Čutim, da potrebujem sonce, modro nebo in zeleno travo, da se tudi sama zbudim iz zime. Vremenska napoved mi sicer ni najbolj naklonjena, ampak slej ko prej se bo tudi gospa Zima odpravila počivat.
Spodnje slikice so pa malo za lušte in vizualizacijo mojih želja.

V deželo prihaja pomlad

... samo ne še danes :)
Ko sem se zjutraj zbudila, me je dragi pozdravil z vremenskim poročilom - zunaj sneži. Moj komentar je bila, da to samo tako malo padajo snežinke in da se sploh ne bojo prijele, ker so tla preveč namočena.
No, nekaj ur kasneje ... (glej slike ali pa poglej skozi okno)
Spet je bil Glasnhov edini, ki se je veselil puhaste odeje.

Najboljše zdravilo za samopomilovanje

Približujejo se "tisti" dnevi. In na trenutke sem najbolj ubogi človek na svetu, nesposobna, neuspešna - v glavnem valjam se v črni jami samopomilovanja. Če mi dragi vrže lopato, da bi si z njo utrla pot na svetlobo, jo raje uporabim za poglabljanje jame in se z njo sama malo treščim prek hrbta  ...

Ampak - k sreči imam zdravilo :) Glasnhova in tekaške copate.

Zjutraj je snežilo, bila sem nejevoljna in sem se lahko še bolj smilila sama sebi.

No, po eni uri na svežem, mrzlem zraku in poplesujočimi snežinkami, sem kot prerojena.

Sem super in fajn, pametna, lepa, uspešna, samozavestna in prav nič domišljava ;)

Jutranji tek po snegu

... je užitek. Sploh če zraven sneži.