Lepo je biti ženska. Če te m-krči ne ubijejo.

Opevanje ženskosti in menstrualnega cikla (vedno od žensk, seveda), kar nekako zbledi, ko se zvijam v hudih m-krčih. Pa je to samo vrhunec celega cikla.

Včasih se mi zdi, da je 14 dni mojih, naslednjih 14 pa sem sužnja svojega telesa - hormoni mi poskakujejo kot ponoreli. Najprej bentim, potem jočem, čez dve sekundi pa sem super navdušena in pomirjena z življenjem, sabo in okolico. Potem je tu še apetit. Zadnjih nekaj dni bi pojedla skoraj neomejen količine sladkorja in ogljikovih hidratov, posledično pa sem potem zaspana in napihnjena. Ali pa izgubljam energijo, ko se borim sama s sabo, da ne bi jedla ... Smetana na torti pa je dan D M. Ko tudi dva ali trije nagelsini ne pomagajo. Takrat sem res hvaležna, da delam od doma in da se lahko zavlečem pod kovter in tam na varnem počakam do jutri.



Sicer so se  mi simptomi precej umirili oz. zmanjšali, odkar sem kravje mleko nadomestila s sojinim in odkar redno tečem. Tako da to res pomaga.

Še vedno pa ne vem, kako naj (brez tablet) omilim krče. Če ne vzamem tablet me zvija od bolečin, ko pa jih vzamem, me sicer res neha boleti, po drugi strani pa postanem tako zaspana in neproduktivna, da je dan izgubljen ...

Benetke brez povodca I

Z dragim sva dobila za darilo nočitev v Benetkah, v hotelu s ****, tik ob Velikem kanalu in par sto metrov stran od Markovega trga. Hotel je bil oh in sploh - v kopalnici takšni in drugačni šampončki, zobne ščetke & zobna pasta, mila, britvica, kopalne kape, pilica za nohte ... še celo intimno milo je bilo na bideju, pa seveda copati in kopalna plašča. Po zajtrku pa se mi še danes cedijo sline.

Avto sva pustila v parkirni hiši v Mestrah. Prijazni stric, ki nama je pokazal točno v kateri boks naj parkirava avto, nama je kar sam od sebe še pokazal, kje je avtobusno postajališče. Karta do Benetk je stala 1,30 EUR, kupila pa sva jo v trafiki.



Ko sva prispela v Benetke, sva na postaji kupila 24-urno vozovnico, ki je veljala za neomejeno število voženj z vaporetti (naslednji dan sva ugotovila, da ta ista vozovnica velja tudi za avtobus, ki vozi v Mestre in nazaj), in zemljevid, kjer so bile narisane proge in postaje (3 EUR).

Prvi cilj je bil seveda najti hotel. Skrival se je v tako ozki uličici, da ga brez pomoči izjemno prijaznega natakarja ne bi mogla najti. Tudi tu sva šele naslednji dan ugotovila, da imava postajališče za vaporetto tik pred nosom.





Ko sva odložila prtljago, pofotkala sobo, nehala vzdihovati od navdušenja in se osvežila (v veži je bil ves čas na voljo res ledeni čaj in sveže sadje), sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Za prvi dan sva si za najin popotniški cilj zadala otoka Murano in Burano.

Murano je znan po steklu - po ogledu pihanja stekla, sva jo hitro ucvrla iz vroče delavnice, počakala na naslednji vaporetto in se namenila na Burano.

Burano je znan po čipkah in barvitih hišah. Veselila sem se predvsem slednjega. Čeprav je otoček majhen, ni natrpan in takoj ko z glavne ulice zaviješ v stransko uličico, skoraj ne srečaš turista. Domačini (večinoma 60+) živijo svoje življenje, kot da nas (turistov s fotoaparati in radovednimi pogledi) ni. Gospodinje sušijo perilo na ulici. Tu pa tam je pred vhodom v senci postavljena miza, ob kateri možje modrujejo, in kakšen stol, na katerem sedi starejša ženica in kvačka. Vhodna vrata so nastežaj odprta in pred radovednimi pogledi zastrta z zavesami, po ulici pa se razlegajo glasovi s televizije in radia ali pa žvenketanje posode.







Pred odhodom sva si privoščila še malico - fritto misto. Mešano cvrtje - lignji, ribice, kozice in kormpirček, zraven pa še ledeno hladno pivo, ki je prijalo kot že dolgo nobeno.

Proti hotelu sva se vrnila, ko je sonce že zahajalo in imela sva srečo, da je bila pot kar dolga, tako da sva si lahko v topli svetlobi zahajajočega sonca kar z vode ogledala dobršen del Benetk.

Po osvežujočem tušu, sva se odpravila na lov za večerjo. Po deveti uri zvečer, ko so vsi "dnevni" turisti že odšli, so bile ulice skoraj prazne. Če bi bila sama, bi me bilo verjetno kar malce strah hoditi naokoli. Večerjo sva si privoščila v trattorii, kjer se je natakar spomnil celo nekaj slovenskih besed :)





Okoli enajstih sva samo še padla v posteljo (blizu katere je bila polička z grelnikom vode in pladnjem z instant kavo, sladkorjem, smetano in različnimi zelenimi, črnimi, zeliščnimi in sadnimi čaji - gratis).

Rottweiler attack

... ali Arčijev prašičji alter ego v akciji :D

Poletna otožnost

Vsako poletje, ko je vročina najhujša, občutim nekakšno "poletno depresijo". Kar nekaj časa sem ugotavljala, zakaj sploh gre. Zadnjič pa sem prišla zadevi do dna.

V največji vročini je namreč vse zapuščeno. Ljudje se poskrijeo v hiše, živali poiščejo skrivališča v senci, rastline ovenijo ... Skratka, povsod vlada zapuščenost. Kot bi živela v mestu, pardon, vasi duhov.

To najbolj začutim, ko se vrnem s kakšnega pohodniškega izleta - tam uživam v svežem zraku in zeleni naravi. Ko se pa vrnem domov, pa so vsa vrata trdno zaprta, žaluzije spuščene, že pot iz avta do vhodnih vrat spominja na pekel. V najhujši vročini se mi v bostvu zdi, da sem čez dan skoraj odrezana od narave in življenje zunaj stanovanja. In mislim, da od tu izvira moja poletna otožnost.

Pot ali cilj?

Naša mala skupnost se je to nedeljo zopet odpravila na izlet. Tokrat proti Gorenjski. Naš cilj je bila Planina Koren. S So-šefom sva si sicer z neta natisnila opis poti, vendar se na kraju samem kar nisva znašla. Pravzaprav se nama zdi, da niti pravega izhodišča nisva našla, kaj šele prave poti na vrh.

Bilo nam je vroče, hodili smo skoraj brez cilja, s So-šefom nisva našla opornih točk, ki so bile navedene na opisu poti ... Pa še So-šef je po pol ure hoje, ko je naokrog streljal besne poglede, le priznal, da je že več dni utrujen in da ima težke noge. In da je pristal na izlet, ker me ni hotel razočarati ... Joj, joj, joj. Bila sem vesela, da je naglas povedal, kaj ga muči. Smisel naših izletov je, da se imamo vsi fajn, da s So-šefom klepetava, fotografirava, vzzdihujeva nad lepotami narave ...

Tako sva se po dveh urah hoje bolj kot ne na slepo obrnila nazaj v dolino. Glasnhov je bil presrečen, saj je vedel, da smo avto pustili pri ledeno hladnem žuborečem potoku. Midva pa sva bila tudi zadovoljna. Jaz sem bila vesela, ker mi je So-šef odkrito priznal, kaj ga muči. So-šef pa je bil vesel, ker sem sprejela njegovo pojasnilo in mu nisem težila.

K sreči smo avto pustili v senčki ob potoku. Glasnhov je takoj zapikiral v vodo, midva pa sva pogrnila dekico, razpakirala sendviče, pomljaskala malico, pofotkala Glasnhova in njegove vodne vragolije, malce poklepetala in uživala.

In čeprav nismo prišli na vrh planine, je za nami prijetna izkušnja. Domov sva prišla nasmejana in odločena, da še gremo v hribe, ampak naslenjič bolje pripravljena.

Lovrenška jezera

Z dragim sva se odločila, da bova šla vsaj trikrat na mesec na celodnevni izlet nekam, kjer še nisva bila. Prva destinacija so bila Lovrenška jezera.

Že sama pot tja je bila sproščujoča. Od Maribora v smeri Dravograda je ob cesti že vse zeleno, vidijo se goszdovi, Drava, ob cesti so ljubke hiške in urejeni vrtovi. Ko smo zavili z glavne ceste v smeri Ribniške koče, pa je bila pokrajina še lepša. Vedno manj hiš, pašniki, hribi ... Del poti je sicer bil makadamski, vendar nisem bila jaz šofer, tako da me niti ni motilo ...

Ko smo se pripeljali pod kočo in izstopili iz avta, nas je zajel piš svežega zraka, ki ni bil nasičen z vlago, tako kot v dolini. Že kar tam bi si lahko pogrnila deko in popoldne preležala v objemu narave.



Ko sva si oprtala nahrbtnike in pripela psa, smo se zagrizli v hrib(ček). Na začetku sem dobila vtis, da je kar dosti ljudi, čemur nisem bila ravno naklonjena, vendar se je slika spremenila že po nekaj deset metrih. Na vrhu vzpetinice, pri spomeniku, je namreč razpotje. Ena pot vodi do Ribniškega jezera (10 min), druga pa do Lovrenških jezer (2 uri). Večina je seveda zavila v levo. :)

Srečali smo malo pohodnikov in 8o % časa nismo videli ne ljudi ne ničesar, kar bi ustvaril človek. Del poti se vije po smrekovem gozdu, ki poskrbi za prijetno senčko, neprijeten del pa so velike črne mravlje, ki jih je povsod gomazelo. Nama to sicer ni predstavljalo težave, Glasnhov pa ni smel predolgo stati na miru, sedeti ali bognedaj ležati.

Vmes je nekaj potočkov, mlak in izvir sveže vode, ki se jo da tudi natočiti.





Najlepši del poti pa niso bila sama jezera (predvsem zaradi gužve), pač pa je nekje na pol poti prostrana jasa, na kateri smo bili čisto sami. Sicer pa je pot dokaj položna, vzponi pa niso prehudi. Temperatura je bila okoli 20 stopinj Celzija, tako da tudi Glasnhovu ni bilo prevroče.

















Pri avtu sva soglasno sklenila, da se še vrnemo :)