V največji vročini je namreč vse zapuščeno. Ljudje se poskrijeo v hiše, živali poiščejo skrivališča v senci, rastline ovenijo ... Skratka, povsod vlada zapuščenost. Kot bi živela v mestu, pardon, vasi duhov.
To najbolj začutim, ko se vrnem s kakšnega pohodniškega izleta - tam uživam v svežem zraku in zeleni naravi. Ko se pa vrnem domov, pa so vsa vrata trdno zaprta, žaluzije spuščene, že pot iz avta do vhodnih vrat spominja na pekel. V najhujši vročini se mi v bostvu zdi, da sem čez dan skoraj odrezana od narave in življenje zunaj stanovanja. In mislim, da od tu izvira moja poletna otožnost.
2 komentarja: