Uspelo mi je!

Včeraj sem imela tak s*itty dan. Zaradi "tistih dni v mesecu" sem bila prepričana, da je moje življenje grozno, moj partner obupen in da sem povsem nesposobna. Seveda se nisem izognila tuljenju in prepiranju ...

Zvečer me je pa še čakala pasja šola. In ker dragi ni mogel zraven, bi morala it sama. Kar bi bilo ok, če si ne bi že ves čas delala problema s parkingim - ker je gužva in jaz edina ne bom mogla najt dovolj prostora ...



Ampak - vragec v meni ni dal miru. In popoldne sem se sestavila skupaj, stuširala, z Glasnhovom malce povadila in ŠLA v šolo :)

Tam je seveda bila huda gužva, avti parkirani vsepovprek ... Nič hudega. Vsi so mi kar ponujali pomoč in po njihovem nasvetu sem  pustila kar na sredi, ključe pa notri :) Na koncu pa našla avto lepo parkiran najbolj v kot. Pa so mi spet kar sami od sebe ponudili pomoč, ko sem ga spravljala ven.

Piece of cake.

V glavnem - izlazalo se je, da če tudi se moj največji (trenutni) strah uresniči, da to ni konec sveta, ker se na koncu vse spelje.

Sem pa kar malo hecna sama sebi - pri prvih urah me je skrbelo, da ne bom obvladala psa v družbi drugih psov in ljudi na poligonu, ko sem ugotovila, da s tem ni težav, pa sem si ustvarila problem s parkiranjem, ki je zdaj tudi razrešen.

In zdaj se sprašujem, kaj sledi?

Pasti dela od doma

Že nekaj let delam večinoma od doma. In še vedno se včasih vprašam, kako naj se izognem kakšnim pastem. Saj veste - posodo je treba pomit, kaj ko bi skuhala kosilo, oprala perilo, pobrala perilo ... se malce sprehodila po internetu, prebrala kakšno poglavje knjige ... spala malce dlje ...

Da se mi delovni dan ne bi raztegnil do poznega večera, se držim nekaj osnovnih pravil:

• vstajam najkasneje ob pol sedmih


• z delom začnem takoj zjutraj


• med delom se ne ukvarjam z gospodinjstvom (zvečer poskrbim, da je stanovanje pospravljeno, posoda pomita ...)


• odmor za malico ne traja več kot 1 uro (in poleg priprave hrane vključuje še sprehod in delo z Glasnhovom)


• najkasneje ob 17ih skušam poklopiti računalnik

Imam pa še nekaj manjših trikov:

• če ugotovim, da mi misli begajo in sem neproduktivna, grem stran od računalnika in si vzamem pol ure odmora (preberem kakšno poglavje knjige ali pa se ukvarjam z Glasnhovom)


• za večjo produktivnost (da se izognem brskanju po spletu, FB-ju ...) si delovnik razdelim na enourne kose, tj. eno uro samo delam, potem imam 10 min odmora - si lahko skuham čaj, brskam po spletu, potem pa spet eno uro delam (učinkuje :) )


• zjutraj opravim najtežje delo oz. tisto, ki mi je najmanj ljubo

Imate tudi vi kakšne trik(c)e?

Impro kosilo

Danes sem si zaželela malce bolj konkretno kosilo. Naredila sem cmočke (ali žličnike). Ker mi je zmanjkalo pirinega polnozrnatega zdroba, sem pšeničnemu zdrobu dodala v blenderju zmlete ovsene kosmiče, zraven še malo kisle smetane, žlico mletega čemaža, jajce in sol. Zaradi mletih ovsenih kosmičev so imeli prav lepo strukturo in so bili rahli.

Kaj pa omaka? Na pultu sem imela bučko, pa zjutraj so sosedi prinesli zaboj repe. In tako sem na čebuli podušila repo, dodala bučke, solila, poprala in potrosila z mleto kumino.

Bilo je za prste polizat :P

Hitro, hitreje

Iz najstnice, ki je lahko ves vikend preležala pred tv-jem, sem se razvila v mlado žensko, ki več kot dve uri (max) ne zdrži na kavču. In to mi je zelo všeč :)

V zadnjih mesecih, odkar vsak 4-krat na teden zjutraj redno tečem, se vmes še povzpnem na kakšen hrib(ček) in malce pazim na hrano, tudi nimam več napadov zaspanosti. Včasih se mi je namreč dogajalo, da sem bila sredi dneva tako zaspana, da sploh nisem mogla delati ali pa sem delala ekstremno počasi.  Zdaj se mi to zgodi izjemno poredko.

Poleg teka mi pomagajo tudi aktivnosti, ki jih imam po novem na urniku - 1x na teden joga in 2x na teden šola z Glasnhovom.

To zadnje je sploh poseben izziv - kako obvladati sebe in kljub negotovosti in vsem strahovom nastopiti samozavestno, mirno in odločno ter usmerjati psa. Mislim, da vem, zakaj me je življenje postavilo pred ta izziv. V zadnjih letih sem namreč razvila "zen"-odzivanje na konfliktne situacije. To pomeni - vdihni, malo počakaj, premisli, vzemi si čas in šele nato mirno izrazi svoje stališče.

No, pri psu to absolutno ne funkcionira, ker moram odreagirati v trenutku, biti moram prepričana vase (torej brez pomislekov) in se v trenutku premaknit naprej.

Prav tako odpadejo izgovori, da ne zmorem, sem (fizično) prešibka in podobno. Dejstvo je, da moram in pika. In posledica je - da ZMOREM :)

Pravo nasprotje pa je joga. Tam me pa ob vsej umirjenosti in počasnosti boli glava, imam krče, bolijo me mišice ... Prav hecno, čeprav mislim, da se bo čez čas tudi to naštelalo.

Kavč vs. delo = kruh

Danes sem utrujena in razmišljam, če bi se lahko izgovarjala na vreme ...

Čeprav sem do vratu v delu (ali pa ravno zato), sem danes na hitro ustvarila pirin kruh brez kvasa, pečen na zeljnih vehah. Prednost peke brez kvasa je zagotovo predvsem v času - takoj, ko sem zmešala sestavine, je kruh že potoval v vročo pečico.

Testiranje

Življenje je en tak hecen proces. Ko se mi zdi, da sem se izkopala iz jame, se spet postavila pokonci, zaživela še bolj polno kot prej in prišla do celega kupa novih koristnih spoznanj pa ...

Mah, včerajšnji dan se je začel lepo - stranka mi je obljubila, da mi nakaže dolgo pričakovan denar, potencialnim partnerjem/naročnikom sem poslala mejle, v katerih sem ponudila svoje storitve ... Skratka, imela sem občutek, da življenje teče in da sem polna novih idej.



Potem pa - nakazilo je prišlo, vendar le desetina dolgovanega denarja, ena od potencialnih strank pa mi je odgovorila na mejl in me nahrulila, kako si drznem pisati njim (!), ki so tako veliko ugledno podjetje in da prav gotovo niso dobrodelna organizacija ...

Po začetnem šoku sem se zavedla, da ta mejl pravzaprav ni bil namenjen meni oz. pove veliko več o njegovem avtorju kot pa o meni. Nisem si mogla kaj, da ne bi odgovorila - da se mi zdi odziv neprimeren in da gotoov ne pritiče človeku, ki je zadovoljen s svojim delom in življenjem ter da si ne želim (več) sodelovati z njimi.

Nato mi je ta prepotentni gospod posla še en mejl, v katerem je v še malo bolj agresivnem tonu opisal, da kaj pa pričakujem od tako oh in sploh podjetja, da oni dnevno dobijo vsaj 20 takih mejlov itd. itd.

No, seveda nisem več odgovarjala. Ampak - velepomembni gospod se je čutil poklicanega, da napiše še en (!) mejl, v katerem je na dolgo in široko bruhal žolč in razlagal o D. Trumpu, realnem poslovnem svetu pa še pojasnil mi je, da bom v roku enega leta propadla, tako kot 40 % malih podjetij ...

Vse skupaj me je malce potlačilo in to predvsem zaradi plačilne nediscipline, napad prek mejla je bil pa le pika na i.

Ampak danes sem se odločila, da se ne dam - in se naročila frizerju :)

Jesen in novi začetki

Letos sem bila že tako naveličana poletne vročine, ko sem bila ves dan ujetnica stanovanja, da sem že prav hrepenela po jeseni.

Prejšnji teden sem med prevajanjem naletela na odlomek, ki se je odvijal jeseni. Avtorica je tako slikovito opisala šelestenje listja, rumenorjave in rdečkaste odtenke, vonj vlažnih gozdnih tal, žar jesenskega sonca ... Kar vonjala sem jesenski gozd.

Zdaj sem prav vesela, ker se je shladilo in je zjutraj zunaj meglica.

Občutek imam, da prihaja plodnejši del leta in da je težji del za mano. Bolj sem pripravljena na nove izzive.

Ta teden sem izjemno ponosna nase, ker sem po enem letu skrivanja (za So-šefovim širokim hrbtom), prevzela povodec in se z Glasnhovom vpisala v pasjo šolo. Ugotovila sem, da se ukvarjam z zelo neutemeljenimi strahovi in po prvi uri na poligonu sem se počutila kot zmagovalka. Bila sem polna energije in zagona :)

Spoznanje tega tedna je (ponovno) - premagovanje odporov in strahov pripelje do osebnostnega napredka in mi da občutek, da zmorem!