Trenutki miru

To so trenutki, ko se slišim in čutim. Ko vem kje sem in kam grem. Trenutki, ko čutim ravnotežje in sem pomirjena sama s sabo in svetom. Ko začne narahlo žuboreti iz izvira kreativnosti in čutim, kako gre skozi mene življenska sila. In vem, da je vse v redu. Da bo vse v redu.

Ponedeljek

Večina ljudi ne mara ponedeljkov. Sama nisem med njimi. Ponedeljek je moj dan. Takrat imam spet čas zase, nazaj vzpostavim svoj red in v miru delam.

Zjutraj se poslovim od dragega, sprehodim in utrudim psa, nato pa si skuham skodelico zelenega čaja in prižgem računalnik.

Prijeten delovni teden vam želim!

V enem letu

Skoraj leto dni je minilo do mojega zadnjega vnosa. Moja prva misel je bila, da ustvarim nov blog ali pa vsaj zbrišem stare vnose. Pa sem si premislila. Tudi to sem jaz.

Tako lahko zelo na hitro vidim, koliko sem se spremenila v enem letu. In če primerjam sebe zdaj in prej, spet opazim velike razlike. Ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kdaj bom dokončno našla svojo pot in hodila po njej.

Sicer spremembe niso nič slabega - to je del osebnostne rasti. Najhujše je tacanje na enem mestu.

V tem letu sem naredila veliko korakov naprej. Največji premik v moji glavi, ali bolje rečeno v srcu, je bilo spoznanje, da moram druge pustiti, da so, kar so.

Tako kot si jaz ne želim, da me drugi sodijo, tako si tudi drugi ne želijo, da jih jaz sodim. To spoznanje oz. ponotranjenje tega spoznanja mi je prineslo veliko notranjega miru.

Prav tako sem opustila zamere iz preteklosti. Zanimivo, kako lažje sem zadihala, ko sem s sabo nehala nositi vso prtljago. Ko so izginile zamere in jeza, so na dan priplavali moč, kreativnost in ljubezen.

Zdaj, ko nimam več zamer, tudi lažje izražam svoje mnenje - ne napadam, se ne umikam in ne kuham mule. Preprosto povem. Zanimivo pri tem je, da se potem drugi ne počutijo napadene ali obsojane. In tako je življenje veliko lažje.

Na poti k osebni rasti sta mi  ogromno pomagali knjiga Louise L. Hay - Moč je v tebi in knjiga dr. Howarda M. Halperna Rezanje spon.  Z branjem teh knjig, sem končno res doumela, da je vse odvisno od mene.

Zdaj se več ne jezim zaradi drugih ali se ukvarjam s tem, kaj in s kom drugi počnejo. Pa to ne pomeni, da nisem kritična. Gre zato, da se me zunanje dogajanje, ki ni povezano neposredno z mano in mojo družino, ne dotakne. Lahko ob kavi klepetam ob tem, ampak srčni utrip se mi pa ne bo pospešil.

To se zdaj sliši, kot da sem stalno v zenovskem stanju. Sploh ne. Še vedno imam vzpone in padce, toda ti se bolj dogajajo za štirimi stenami. Zdaj me iztiri samo še moj dragi. In to je moj projekt - imeti razumevanje tudi za njega in za naju. Da ubogi revež ne bo stopal po minskem polju ;)

Med mojimi načrti za prihodnost pa je tudi redno pisanje bloga.

Morda mi pa tokrat uspe!