Uspelo mi je!

Včeraj sem imela tak s*itty dan. Zaradi "tistih dni v mesecu" sem bila prepričana, da je moje življenje grozno, moj partner obupen in da sem povsem nesposobna. Seveda se nisem izognila tuljenju in prepiranju ...

Zvečer me je pa še čakala pasja šola. In ker dragi ni mogel zraven, bi morala it sama. Kar bi bilo ok, če si ne bi že ves čas delala problema s parkingim - ker je gužva in jaz edina ne bom mogla najt dovolj prostora ...



Ampak - vragec v meni ni dal miru. In popoldne sem se sestavila skupaj, stuširala, z Glasnhovom malce povadila in ŠLA v šolo :)

Tam je seveda bila huda gužva, avti parkirani vsepovprek ... Nič hudega. Vsi so mi kar ponujali pomoč in po njihovem nasvetu sem  pustila kar na sredi, ključe pa notri :) Na koncu pa našla avto lepo parkiran najbolj v kot. Pa so mi spet kar sami od sebe ponudili pomoč, ko sem ga spravljala ven.

Piece of cake.

V glavnem - izlazalo se je, da če tudi se moj največji (trenutni) strah uresniči, da to ni konec sveta, ker se na koncu vse spelje.

Sem pa kar malo hecna sama sebi - pri prvih urah me je skrbelo, da ne bom obvladala psa v družbi drugih psov in ljudi na poligonu, ko sem ugotovila, da s tem ni težav, pa sem si ustvarila problem s parkiranjem, ki je zdaj tudi razrešen.

In zdaj se sprašujem, kaj sledi?

Hitro, hitreje

Iz najstnice, ki je lahko ves vikend preležala pred tv-jem, sem se razvila v mlado žensko, ki več kot dve uri (max) ne zdrži na kavču. In to mi je zelo všeč :)

V zadnjih mesecih, odkar vsak 4-krat na teden zjutraj redno tečem, se vmes še povzpnem na kakšen hrib(ček) in malce pazim na hrano, tudi nimam več napadov zaspanosti. Včasih se mi je namreč dogajalo, da sem bila sredi dneva tako zaspana, da sploh nisem mogla delati ali pa sem delala ekstremno počasi.  Zdaj se mi to zgodi izjemno poredko.

Poleg teka mi pomagajo tudi aktivnosti, ki jih imam po novem na urniku - 1x na teden joga in 2x na teden šola z Glasnhovom.

To zadnje je sploh poseben izziv - kako obvladati sebe in kljub negotovosti in vsem strahovom nastopiti samozavestno, mirno in odločno ter usmerjati psa. Mislim, da vem, zakaj me je življenje postavilo pred ta izziv. V zadnjih letih sem namreč razvila "zen"-odzivanje na konfliktne situacije. To pomeni - vdihni, malo počakaj, premisli, vzemi si čas in šele nato mirno izrazi svoje stališče.

No, pri psu to absolutno ne funkcionira, ker moram odreagirati v trenutku, biti moram prepričana vase (torej brez pomislekov) in se v trenutku premaknit naprej.

Prav tako odpadejo izgovori, da ne zmorem, sem (fizično) prešibka in podobno. Dejstvo je, da moram in pika. In posledica je - da ZMOREM :)

Pravo nasprotje pa je joga. Tam me pa ob vsej umirjenosti in počasnosti boli glava, imam krče, bolijo me mišice ... Prav hecno, čeprav mislim, da se bo čez čas tudi to naštelalo.

Jesen in novi začetki

Letos sem bila že tako naveličana poletne vročine, ko sem bila ves dan ujetnica stanovanja, da sem že prav hrepenela po jeseni.

Prejšnji teden sem med prevajanjem naletela na odlomek, ki se je odvijal jeseni. Avtorica je tako slikovito opisala šelestenje listja, rumenorjave in rdečkaste odtenke, vonj vlažnih gozdnih tal, žar jesenskega sonca ... Kar vonjala sem jesenski gozd.

Zdaj sem prav vesela, ker se je shladilo in je zjutraj zunaj meglica.

Občutek imam, da prihaja plodnejši del leta in da je težji del za mano. Bolj sem pripravljena na nove izzive.

Ta teden sem izjemno ponosna nase, ker sem po enem letu skrivanja (za So-šefovim širokim hrbtom), prevzela povodec in se z Glasnhovom vpisala v pasjo šolo. Ugotovila sem, da se ukvarjam z zelo neutemeljenimi strahovi in po prvi uri na poligonu sem se počutila kot zmagovalka. Bila sem polna energije in zagona :)

Spoznanje tega tedna je (ponovno) - premagovanje odporov in strahov pripelje do osebnostnega napredka in mi da občutek, da zmorem!