Pot ali cilj?

Naša mala skupnost se je to nedeljo zopet odpravila na izlet. Tokrat proti Gorenjski. Naš cilj je bila Planina Koren. S So-šefom sva si sicer z neta natisnila opis poti, vendar se na kraju samem kar nisva znašla. Pravzaprav se nama zdi, da niti pravega izhodišča nisva našla, kaj šele prave poti na vrh.

Bilo nam je vroče, hodili smo skoraj brez cilja, s So-šefom nisva našla opornih točk, ki so bile navedene na opisu poti ... Pa še So-šef je po pol ure hoje, ko je naokrog streljal besne poglede, le priznal, da je že več dni utrujen in da ima težke noge. In da je pristal na izlet, ker me ni hotel razočarati ... Joj, joj, joj. Bila sem vesela, da je naglas povedal, kaj ga muči. Smisel naših izletov je, da se imamo vsi fajn, da s So-šefom klepetava, fotografirava, vzzdihujeva nad lepotami narave ...

Tako sva se po dveh urah hoje bolj kot ne na slepo obrnila nazaj v dolino. Glasnhov je bil presrečen, saj je vedel, da smo avto pustili pri ledeno hladnem žuborečem potoku. Midva pa sva bila tudi zadovoljna. Jaz sem bila vesela, ker mi je So-šef odkrito priznal, kaj ga muči. So-šef pa je bil vesel, ker sem sprejela njegovo pojasnilo in mu nisem težila.

K sreči smo avto pustili v senčki ob potoku. Glasnhov je takoj zapikiral v vodo, midva pa sva pogrnila dekico, razpakirala sendviče, pomljaskala malico, pofotkala Glasnhova in njegove vodne vragolije, malce poklepetala in uživala.

In čeprav nismo prišli na vrh planine, je za nami prijetna izkušnja. Domov sva prišla nasmejana in odločena, da še gremo v hribe, ampak naslenjič bolje pripravljena.