Že sama pot tja je bila sproščujoča. Od Maribora v smeri Dravograda je ob cesti že vse zeleno, vidijo se goszdovi, Drava, ob cesti so ljubke hiške in urejeni vrtovi. Ko smo zavili z glavne ceste v smeri Ribniške koče, pa je bila pokrajina še lepša. Vedno manj hiš, pašniki, hribi ... Del poti je sicer bil makadamski, vendar nisem bila jaz šofer, tako da me niti ni motilo ...
Ko smo se pripeljali pod kočo in izstopili iz avta, nas je zajel piš svežega zraka, ki ni bil nasičen z vlago, tako kot v dolini. Že kar tam bi si lahko pogrnila deko in popoldne preležala v objemu narave.
Ko sva si oprtala nahrbtnike in pripela psa, smo se zagrizli v hrib(ček). Na začetku sem dobila vtis, da je kar dosti ljudi, čemur nisem bila ravno naklonjena, vendar se je slika spremenila že po nekaj deset metrih. Na vrhu vzpetinice, pri spomeniku, je namreč razpotje. Ena pot vodi do Ribniškega jezera (10 min), druga pa do Lovrenških jezer (2 uri). Večina je seveda zavila v levo. :)
Srečali smo malo pohodnikov in 8o % časa nismo videli ne ljudi ne ničesar, kar bi ustvaril človek. Del poti se vije po smrekovem gozdu, ki poskrbi za prijetno senčko, neprijeten del pa so velike črne mravlje, ki jih je povsod gomazelo. Nama to sicer ni predstavljalo težave, Glasnhov pa ni smel predolgo stati na miru, sedeti ali bognedaj ležati.
Vmes je nekaj potočkov, mlak in izvir sveže vode, ki se jo da tudi natočiti.
Najlepši del poti pa niso bila sama jezera (predvsem zaradi gužve), pač pa je nekje na pol poti prostrana jasa, na kateri smo bili čisto sami. Sicer pa je pot dokaj položna, vzponi pa niso prehudi. Temperatura je bila okoli 20 stopinj Celzija, tako da tudi Glasnhovu ni bilo prevroče.
Pri avtu sva soglasno sklenila, da se še vrnemo :)
3 komentarji: