Dilema

Še pred nekaj leti sem sodila med tiste, ki so redno spremljali aktualno družbeno-politično dogajanje doma in v tujini. Na pamet sem vedela imena predsednikov, ministrov in drugih pomembnih mož (in žena). Poznala sem (kolikor se je to dalo na podlagi dostopnih podatkov) spletke v zakulisju in večino časa vedela v katerem tiču grmi zajec.

Potem je moje zanimanje ponehalo. Niti ne vem zakaj, ampak kar nehala sem spremljati informativne oddaje in brati novice.

Zadnjič pa sem spet nekaj dni zapored gledala dnevnik in tako mimogrede poslušala novice. Hudo. V Azerbajdžano so na silo izselili lepo število prebivalcev, da so lahko na tistem kraju zgradili evrovizijsko dvorano; v Ukrajini brutalno iztrebljajo potepuške pse; na Tedniku je že n-ta objokana delavka, ki se ne spomni, kdaj bi tako slabo živela, in delavec, ki se mu trese brada, ko pojasnjuje, kaj se mu dogaja - neplačevanje prispevkov, že nekaj časa brez plače ... O dogajanju na slovenski politični sceni ne bom zgubljala besed.

Ne morem pomagati prebivalcem v Siriji, ki so žrtve brutalnega mučenja in napadov. Lahko se zgolj počutim slabo, ker živim v miru in moje življenje ni ogroženo. Narediti pa ne morem nič  - aja, ne sodim med tiste, ki bi pustili vse, kar imajo, in se odpravili na drug konec sveta ter se tam borili za pravice drugih.

Vse to v meni prebudi tak odpor, da se zavestno odločim, da bom aktualno dogajanje spremljala zgolj mimo grede - prek petmnutnih radijskih novičk ob polni uri ali pol ure prej.

Kljub temu pa ostaja dilema - kako biti na tekočem z aktualnim družbeno-političnim dogajanjem, ne da bi ob tem besnela in rohnela ali pa zapadla v malodušje.