Črna luknja

Včasih se mi zgodi, da se mi počutje in razpoloženje začneta počasi slabšati. Vsak dan malo, tako da traja kakšna dva tedna, da opazim, da drsim v črno luknjo. Ko pristanem v njej, sem vedno znova izgubljena. Ne vem, zakaj sem padla noter in kako naj prilezem ven. V navalu malodušja se sprašujem, če se sploh splača lesti ven, če se pa lahko zgodi, da bom spet padla noter.

Po kakšnem dnevu ali dveh, ki jih prebijem v temi, se skeptik v meni toliko umiri, da pusti optimistu, da naredi svoje. Ta optimist mi pove, da se takšne zadeve dogajajo zato, ker moram nekaj v svojem življenju spremeniti in da se je še vedno izkazalo, da sem stopničko više, ko splezam ven.

Ampak kako splezati ven?

Meni pomaga počitek, branje dobre knjige, ogled filma/nanizanke z lahkotno vsebino, menjava okolja, pogovor z nekom, ki me sprejema takšno kot sem in ne pametuje.

Ko pa končno pomolim glavo na sonce je pa čas za delo. Takrat skušam analizirati, zakaj se je to zgodilo in sprejeti (ter izvesti) odločitve, ki bodo ta vzrok odstranile oziroma izničile njegov vpliv.

Kako se pa ti spopadaš s črnimi dnevi? Zakoplješ glavo v pesek in čakaš, da mine, ali pa zbereš zadnje moči in se lotiš plezanja na svetlo?