Postaviti sebe na prvo mesto je v naši družbi in v našem "mentalnem zapisu" še vedno nekaj negativnega. Najboljši in najbolje sprejeti so tisti ljudje, ki najprej poskrbijo za druge in šele potem morda zase. Pa je to res najbolje?
Moja izkušnja me uči, da ne. Če so na prvem mestu potrebe drugih in šele potem moje, se to maščuje tako tem "drugim" kot tudi meni. Zakaj? Slej ko prej bom do teh ljudi začutila nepojasnjen odpor. Postala bom razdražljiva, nejevoljna, napeta ... Ker ne bom poskrbela zase, bom nezadovoljna na celi črti. Zamerila bom njim in sebi. Še najbolj sebi, ker ne rečem "ne" in se postavm zase.
Skozi izkušnje sem spoznala, da se svet ne ustavi, če sem jaz prva. In kako to deluje v praksi? Če sem utrujena, pač ne skuham kosila/operem perila/pospravim stanovanja ... Posledica tega je delitev dela v gospodinjstvu in boljše partnerstvo. Noben moški si ne želi ženske, ki s potlačeno jezo postavi kosilo na mizo ali z obtožujočim pogledom potiska sesalec po stanovanju.
Včasih imam več dni ugasnjen zvonec na telefonu. Tako se lahko sama odločim, kdaj bom komunicirala. Brez občutka krivde se popoldne (ko so mnogi še v službi!) za kakšno uro zvijem na sedežni s knjigo v roki.
Če me kdo kaj prosi, si vzamem čas, da premislim, kako se ob tem počutim in kaj to pomeni zame.
Seveda se mi še vedno zgodi, da počnem kaj, česar nočem, vendar je tega vedno manj, saj sem vedno boljša pri zaznavanju in opazovanju svojih občutkov.
Težave z občutkom krivde imam še vedno, kadar ne ustrežem komu, ki mi je blizu, vendar sem se naučila, da se zaradi tega ne požrem, pač pa skušam sprejeti občutek krivde, da ga lahko potem izpustim, namesto da bi ga potlačevala in mu tako dopuščala, da raste in me spremlja.
In ko so moje potrebe zadovoljene, sem umirjena, prijetna, pozitivna, kreativna ... Zagotovo dobra družba sebi in drugim. Tako sem se naučila, da lahko zase in za druge naredim največ, če poskrbim zase, ker potem sem lahko kvalitetno tukaj tudi za druge.
O skrbi zase in uporabljanju "ne-ja" namesto samodejnega kimanja piše tudi Cheryl Richardson v knjigi The Art of Extreme Self-Care. Priporočam!
Opa! NAJPREJ je treba misliti nase. In kdorkoli si domišlja, da je on na prvem mestu, pa ni tvoj adolescentni otrok, je on/ ona tisti, ki misli samo nase.
OdgovoriIzbrišiTočno tako.
OdgovoriIzbrišiZelo dober zapis! V nasprotju s prepričanjem mnogih to ni egoizem, ampak edini način, da preživimo in smo zadovoljni in v stiku s sabo. Najprej to, potem šele mislimo na druge, pa še to v odmerjenih količinah ;-)
OdgovoriIzbriši