Od besed k dejanjem

Včeraj sem si po dolgem času zaželela popoldanskega teka. Za spremembo z glasbo. Nove slušalke sem si kupila že prejšnji teden. Kljukica. Morala sem samo še najti MP3 ključek. Po kakšnem slabem letu neuporabe ga seveda nisem uspela najti. Imela sem ga pred očmi, lahko bi prijela zanj, vendar mi možgani niso hoteli izdati informacije o njegovi lokaciji. Damn!

Motivacija mi je začela drastično upadati. Potem pa sem ugotovila, da lahko slušalke priklopim na mobitel (ja, vem - res huda znanost). In sem šla. Z Glasnhovom in glasbo veselo gor in dol po okoliških gozdovih in travnikih. Bilo je poživljajoče & sproščujoče hkrati.

Danes pa sem prijavila na 13. Mali kraški maraton (21 km). Tako. Fiksno. Grem :) In se neizmerno veselim. Na našem zadnjem izletu sem se namreč zaljubila v Kras. Komaj čakam, da začutim tisto pozitivno energijo, ki običajno vlada na tekaških prireditvah.

Zdaj se moram še samo privadit na tek brez kilskega flexi povodca v roki :) Sicer me bo ves čas zanašalo ;) ;)

Kupiti ali posvojiti

S So-šefom veva. da bova slej ko prej imela dva kosmatinca. Ko je bil Glasnhov še mali grizolin, sva si rekla, da počakava, da mulc odraste in ko bo spedenan, dobi družbo. Mulc bo marca dopolnil dve leti. Ni še odrasel, je pa precej spedenan. No, na povodcu ne vleče, sparkira se tudi na ukaz, pa pride tudi, ko ga pokličem (če ni kje kaj preveč zanimivega ...) ;)

Želja po novem kosmatincu je velika. Srce in glava se vztrajno prerekata. S So-šefom se strinjava, da je prostor še za enega. Da mora biti punca in da bo (diskriminatorno) sterilizirana. Ne moreva pa se odločiti, ali bi novo kosmatinko posvojila ali kupila.

Nakup ima svojo prednost - spoznala bi njene starše, vedela, kaj pričakovati in izbrala bi pasmo čisto po najinem okusu (tj. cane corso ali pa bordojska doga), vzgojo in sobivanje bi začela že z mladičkom.

Pri posvojitvi pa sva naklonjena predvsem hrtom, ker so simpatični, vizualno zelo drugačni od Glasnhova, živahni, za nameček pa bi tako eni kosmatinki dala prijazen dom. Če bi bila hrtica črna, bi pa bila videti kot Glasnhovova senca ;) Sicer nama hrti niso bili nikoli kaj posebej simpatični, dokler nisva spoznala dveh hrtjih gospodičen, ki sta nama s svojimi štrlečimi ušesi in vitko postavo takoj prirasli k srcu.

Pa tudi Glasnhov je navdušen nad vsemi živimi bitji.

Zaenkrat tehtava razloge za in proti. Preden se pa odločiva, pa bova šla v živo pogledat in ene in druge.

Zarečen kruh

Šefica: Mišek, bova midva najinemu kužiju pustila, da gre na posteljo in na kavč?

Šef: Najin pes je absolutno prevelik za kaj takega.


Šefica: Hmm ... Pa ga res ne bi spustila gor, da bi se malo pocartal?

Šef: Ne. Ni dovolj prostora. Pes je za na tla.

Šefica: Ok. No, saj si lahko še vedno premisliva.

Šef: Lahko, ampak si ne bova.

Leto in pol kasneje:

Zdrava večerja

Zelo rada kuham (in jem). In zelo rada imam recepte, ki so preprosti in s katerimi lahko pospravim kuhinjske omarice. Če so pa za povrhu še zdravi, pa toliko bolje :)

Že nekaj časa se mi v omari valja zavoj suhehga sadja. Na spodnji polici pa je (poleg vsega drugega) prosena kaša. Najprej sem poguglala žnj receptov za prosebo kašo s suhim sadjem. Odpadli so vsi recepti, ki so vključevali namakanje in pečenje. In nastala je preprosta kuhana kaša.

Talole je šlo:

Skodelico ((Pravzaprav sem za merico uporabila lonček za sufle, ki ima manjši volumen kot klasična skodelica)) prosene kaše sem prelila z dvema skodelicama sojinega mleka in postavila na štedilnik. Potem sem narezala skodelico suhega sadja (imela sem suhe hruške, kakije, slive in jabolka) in ga primešala kaši. Dodala sem še vaniljo in cimet. Pustila sem, da je vrelo na nizkem ognju in prilila še dve skodelici sojinega mleka, ker je suho sadje popilo tekočino.

Ko je bila kaša že skoraj kuhana, sem izključila štedilnik, pokrila lonec in pustila, da stoji približno 15 minut. Vmes sem preverila, če je še treba priliti tekočine in prilila še kakšno skodelico sojinega mleka.

Kaše nisem sladkala, ker nisem vedela, koliko sladkobe bo oddalo suho sadje. Ko sem jo mlačno servirala sem jo prelila z agavinim sirupom.

Namesto sojinega mleka lahko uporabite kravje ali katero koli drugo.

Namesto suhega sadja lahko na koncu primešate naribana jabolka.

Namesto agavinega sirupa pa lahko sladkate z medom ali sladkorjem (ali ničemer).

"Ocvrto" v pečici

Večkrat sem že slišala, da se lahko "cvre" tudi v pečici. Danes pa sem to še v praksi preizkusila. Zelo rada imam namreč kanelone (običajno gobove), vendar pa ne maram cvrenja. No, saj okus mi je dober, moti pa me, ker potem celo stanovanje smrdi po olju, pa še vedno imam potem problem, kaj naj naredim s pregretim oljem - ali ga naj shranim ali zlijem. In potem - kam naj ga zlijem ...

No, cvrenje  v pečici se je izkazalo za idealno rešitev. Vse sem naredila kot ponavadi, pekla sem jih pa v pekaču, obloženem s peki papirjem in pokapljanim z oljem. Pekla sem na 200 stopinjah, približno pol ure, vmes pa sem jih enkrat obrnila.

Današnji kaneloni so bili polnjeni z prepraženo čebulo, gobicami (jurčki in štorovkami), podušeno nakaljeno lečo in omakico iz bešamela, česna in gorgonzole.

So-šef pa si je zraven skuhal in spekel pravo domačo prekajeno pečenico.

Jutranji tek po snegu

... je užitek. Sploh če zraven sneži.

Še vedno brcam

Obilica dela (hvala, vesolje!) in posledična občasna utrujenost sta krivi za mojo daljšo odsotnost. Leto je minilo na poslovni ravni bolje kot sem pričakovala (hvala, vesolje!). S pomočjo super druper delavnice sem si končno uredila finance in se znebila občutka, da mi denar polzi med prsti. Končno imam spet prihranke :) (Na tem mestu se spet zahvaljujem vesolju.).

Na osebni ravni sem si za letos zastavila več ciljev, na vrhu pa je tek. Poleg rednega teka (4-krat tedensko) se bom letos udeležila vsaj enega polmaratona. Kar nekaj let je že minilo, kar sem bila nazadnje na kakšni tekaški prireditvi in čeprav nisem rpeveč navdušena nad gužvo, me pa vedno dvigne energija, ki vlada med tekači in med navijači.

Naša mala skupnost še vedno šteje 3 člane, čeprav s So-šefom razmišljava še o enem. Tudi tokrat o psu, no, pravzaprav o psički. Še prej pa mora So-šef poskrbeti za svoj vsakdanji kruh, da bo denar za dvojno količino vsakdanjih briketov.

Spet sem kuharsko ustvarjalna. Na podočju sladic in "prave" hrane. In ko bom velika bom delala noro lepe torte in kolačke :)

Letos smo bili tudi na  enem daljšem izletu. Izkoristili smo zadnjo sončno soboto, preden nas je v nedeljo začel zasuvati sneg. Krasa ne poznam in tokrat sem imela priložnost pobliže spoznati kraško pokrajino. Navdušena sem nad njo in ob prvi priliki se vrnem(o)!

Torej - hvala vesolje za vse prijetne izkušnje!