Obotavljanje

Se ti kdaj zgodi, da imaš res dobro idejo, ki te povsem navduši in prevzame, ko pa pride čas za njeno uresničitev, pa volja in energija čudežno izgineta?

No, jaz sem ta pojav opazila letos. G r o z a.

Da bi se izognila malodušju, sem že na začetku razčlenila načrt in pot do cilja razdelila na vmesne postaje. Vendar je bil v tem primeru cilj za moj "okvir" prevelik in moj notranji kritik je preglasil vizionarko v meni.

Še vedno nisem povsem razčlenila vzroka za mojega glasnega kritika. Sumim, da gre malo za strah pred potjo naprej in spremembami  - ker "drugače pač ni domače".

Strah pa verjetno spodbuja glasek v meni, ki me hoče postaviti nazaj na svoje mesto, ker:

• nisem dovolj dobra/pametna/sposobna/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
• to ni za mene
• meni niso namenjene "velike" stvari
• nima smisla poskušati, ker mi tako ali tako ne bo uspelo
• to je za druge, ki so bolj sposobni/pametni/ustvarjalni/______________ (vstavi poljubni pridevnik)
•  je bolje, če se držim preverjene in uhojene poti

Torej, dragi moj notranji kritik, hvaležna sem ti za tvojo skrb, vendar:

• sem dovolj pametna/sposobna/ustvarjalna
• lahko dosežem zastavljene cilje
• uhojena pot je udobna, zna pa postati dolgočasna 

Po enem mesecu stopicljanja na mestu, se je notranji kritik le malce umaknil, vizionarka v meni pa se je zopet lotila projekta.

Morda bi se obotavljanje prej končalo, če bi se že takoj pogovorila z notranjim kritikom in ga pomirila, namesto da sem potlačevala dvome in se izmikala izvedbi projekta.

Morda pa je vzrok nekaj tretjega in ga bom odkrila šele kasneje.

Se tudi tebi to dogaja? In kako se spopadaš s tem?

Pri frizerju

V zadnjem letu opažam na svoji glavi vedno več sivih las. Ker imam temnorjave lase, mali vsiljivci bijejo v oči. Do zdaj jih je moj frizer uspešno "izstriževal". Zadnjič pa:

- Če bo šlo tako naprej, mi boš izstriževanje sivih las posebej zaračunal.
- No, če bi ti vse porezal, bi ti že uničil obliko frizure.
- Kar potrudi se, ker se pred 30. letom ne bom barvala.
- A še nisi 30?!?

Hm ... Jaz pa še vedno vračam k njemu ;)

Torta za slavljenca

Najina mala biba je imela rojstni dan. Kot se spodobi, je najin dvoletnik dobil torto.
Najprej sva načrtovala torto iz palačink, ker jih mali obožuje. Potem pa sva izbrala bolj zdravo varianto - žolco iz svinjskih parkljev in korenčka.
Mali črnuh je edini, ki me pripravi do tega, da kuham te smrdljive specialitete. Ker sem jo kuhala prvič, ni bila tako trda, kot bi si želela, ampak slavljenca ni to prav nič zmotilo.
Oba s So-šefom se strinjava, da je mali pravi blagoslov in točno tak pes, kot ga potrebujeva. Z njim se oba učiva vztrajnosti, potrpežljivosti, odločnosti (predvsem jaz), doslednosti ...
Daje pa ogromno. Cartanje te 50-kilogramske gmote ljubezni je kot terapija - sprošča in daje občutek ljubezni, sprejemanja, topline ...
Od kar ga imam, se veliko več smejim - nasmehnem se vsakič, ko ga pogledam. In sploh si ne predstavljam, da sem lahko kdaj živela brez :)

Prihaja pomlad

Kako čudovita so jutra, ko se že pred sedmo zbudim s pogledom na jasno, modro nebo. Pravzaprav se zbujam že malo po šesti. Še Glasnhovu se ne da vstat.
Čeprav imam rada sneg in sem navdušena celo nad jutranjo meglo, sem že nestrpno čakala daljše dneve in sonce. Najbolj nestrpno pa čakam, da se sneg končno stopi in lahko obujem tekeške copate in se poženem v hrib.
24. marca me čaka Mali kraški maraton, jaz pa nisem tekla že dobre tri tedne. Tazadnja se mi je že toliko zacelila, da želahko hodim in tečem. Hecno pa je, da ne morem hoditi na jogo, ker težko sedim v položaju za meditacijo.
Mislim, da tudi Glasnhov komaj čaka, da se vrneva v ustaljene tekaške tirnice. Seveda ga pa tudi navdušenje nad snegom ni minilo.