Dobra gospodinja

Včeraj sem gledala film Mona Lisa Smile. Zgodba je postavljena zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja in se ukvarja predvsem z vlogo žensk v takratni družbi. To je bil čas, ko so ženske že lahko hodile v šolo, na zmenke, vozile avto, vendar se je od njih še vedno pričakovalo, da bo njihov glavni cilj dobiti moža in imeti otroke, svoje življenje pa bi morale posvetiti zadovoljevanju potreb svoje družine.

To je bilo obdobje, ko so zdravniki v ZDA predmestnim gospodinjam na veliko predpisovali pomirjevala. Ženske so čutile tesnobo, imele hude glavobole ... dobile pa so tablete. Ja, le kako bi se naj počutile dobro, če so pa vse svoje potrebe v kali zatrle? Poteptale so sebe, vzgajale otroke (običajno s pomočjo služkinj), skrbele za moža in za svoj zunanji izgled. Bilo je nepredstavljivo, da bi imele kariero.

Skozi desetletja so si potem ženske izborile enakopravnejši položaj v družbi. Nič več ni družbeno nesprejemljivo, če ima ženska kariero in živi tudi svoje življenje. Tudi ni nič nenavadnega, če se ne poroči ali se sploh noče poročiti.

Kljub temu pa je žalostnno, da se mnogim ženskam še vedno zdi povsem samoumevno, da one spustijo vse iz rok in peljejo otroka k zdravniku, hodijo na sestanke v šolo, po službi kuhajo, perejo pospravljajo, likajo mpževe srajce ... In v tem duhu vzgajajo tudi svoje hčerke.

Ne pravim, da je narobe če ženska gospodinji in hodi v službo, želim povedati, da to ni kar samoumevno in da je prav, da si partnerja enakopravno razdelita naloge. Kajti šele takrat, ko bomo doma dosegle, da se nas upošteva in ceni in se naše delo ne bo več jemalo za samoumevno, šele takrat bomo tudi na drugih področjih stopale z dvignjeno glavo in bomo imele enake možnosti kot moški.

Iz svoje izkušnje vem, da sem bila jaz tista, ki se je kar po avtopilotu postavila v vlogo skrbne gospodinje in partnerke, čeprav partner tega sploh ni pričakoval. Moram še poudariti, da izhajam iz družine, kjer se je očetu (brez da bi ga mati silila) zdelo samoumevno, da tudi on stopi za štedilnik, napolni hladilnik in opere perilo. No, s partnerjem sva si čez nekaj časa razdelila naloge in sva oba veliko bolj zadovoljna. Dragi se počuti zelo avtonomno, ker zna skuhati in celo speči kruh ter oprati perilo. Jaz pa nisem več neka trpeča partnerka, ki skuša na tiho pri njem vzbuditi občutke krivde, ker sem sama za vse. Pri nama je to win-win situacija.






Nasveti za dobro gospodinjo

Mir na podeželju ...

... ki to seveda ni.

Živim za devetimi gorami in devetimi vodami. Imam tri sosede, ki jim sicer ne vidim na dvorišče, vidim pa strehe njihovih hiš. Za hišo raste gozd, zraven hiše se razprostirajo travniki, pred hišo pa se vije potok.

Krošnje dreves šelestijo v vetru, letos je veliko več ptičovja kot lani in mali perjavčki že ob svitu neumorno ščebetajo. Pogosto diši po sveže pokošeni travi ali pa po senu.

Pa vendar me vsako jutro zbudi ... radio :D Sosed se vstaja ob svitu in ker večino dneva preživi na dvorišču ob delu, si vsako jutro, točno ob 6.00, prižge radio. Če se ne bi sama zbujala malo pred šesto, bi imela zastonj bujenje. Tako pa imam pač jutranjo glasbeno podlago.

Izbor radijskih postaj je različen - od takih, ki vrtijo popularno glasbo, do ARS-a in Ognjišča. Še posebej hvaležna sem, kadar lahko ob nedeljah poslušam mašo.

K tej idili pa je treba dodati še brnenje in vonj izpušnih plinov traktorjev, ki so bili narejeni malo po drugi svetovni vojni, kosilnice (tiste velike slavne "be-če-eske") in pa seveda motorne žage (aka motorke). In vonj po dimu (tudi v teh vročih dneh) - kmetje imajo neko manijo požiganja travnikov. Zažgejo nek kos tal, kjer jim rastje ni najbolj všeč, in to potem skoraj ves dan tli, po vasi se vali dim in draži sluznico. Bojda potem tam zraste lepša trava. Vse je seveda nadzorovano ... Ob kozarčku ali flaši pristne domače šmarnice.

Pa tu še sploh nisem omenila vaških posebnežev, ki se pogovarjajo sami s sabo, stojijo na dvorišču in kričijo ali pa tako kot vsako popoldne zadnjih 30 let psujejo ženo.

Čas dopustov

Ljubim čas poletnih dopustov. Najlepši del se prične, ko se začnejo šolske počitnice. Kar naenkrat se mesto izprazne in povsod je polno praznih parkirnih mest. Kot bi se začelo neko posebno obdobje.

Največje presenečenje pa sem doživela v soboto dopoldne, ko sem se odpravila na romanje po nakupovalnem središču. Ponavadi se nakupovalnih podvigov lotim ob dopoldnevih, tokrat pa ni šlo drugače. Doma sem še malo pomišljala, ali ne bi bilo bolje prestaviti paše po trgovinah na naslednji teden, vendar je zmagala trma.

Ko sem se še vedno v dvomih pripeljala v parkirno hišo enega od zapravljalnih centrov na našem koncu, kar nisem mogla verjet svojim očem - v soboto dopoldne okoli 10ih je bilo parkirišče bolj prazno kot je to v navadi ob ponedeljkih dopoldne. Tudi v trgovinah je bila slika ista. Pravi luksuz :)

In ko se bod septembra vsi spet pričeli gužvat, jo pa jaz šibnem na morje :)

Am I lucky or what? ;)

Premagovanje odporov

Nekoč sem nekje prebrala, da je premagovanje odporov bistvenega pomena za osebnostno rast. Takrat tej misli nisem pripisala večjega pomena, vendar sem kasneje ugotovila, da še kako drži.

S kakšnimi odpori se običajno soočam? Pogosto je med njimi jutranje vstajanje, saj bi bilo tako fino še malce poležati in se zakopati v odejo - vendar če se vstanem, sem potem vedno zadovoljna, da sem dan začela zjutraj, ker v jutranjih urah največ naredim. Včasih se mi ne da it tečt in ko premagam ta odpor sem potem nagrajena z izvrstnim počutjem in dobro mero energije. Potem so tu še odpori pred pospravljanjem (pa je tako fini občutek, ko se vse sveti), včasih pred pasjim sprehajanjem (pa čeprav potem neznansko uživam, ko gledam malega zverkolina, kako divja zunaj) ...

Kljub vsemu pa je včasih težko ločiti med pozitivnimi in negativnimi odpori (to je zdaj povsem moja terminologija). Pozitivni odpori so tisti, ki nam izboljšajo počutje, ko jih premagamo. Negativni so pa tisti, po katerih se nič kaj bolje ne počutimo. Sama sem včasih v dvomih, ali naj grem s kom, ki ga dolgo nisem videla, na pijačo. Dolgo omahujem in potem, ko sedim s to osebo na kavi, včasih ugotovim, da si nimava pravzaprav ničesar za povedat, in se potem počutim čisto izžeto in mi je žal, da se nisem bolj poslušala.

Če povzamem tolje svoje jutranje razmišljanje - premagovanje odporov nam pomaga, da osebnostno zrastemo, se bolje počutimo in imamo več energije, vendar je treba včasih pretehtati, če gre za odpor, pogojen z lenobo, ali za odpor, pogojen s tehtnejšimi vzroki. Pa tudi premagovanje teh odporov nam pomaga, da zrastemo - če imam odpor iti z nekom na kavo, mi to pove, da moram ugotoviti, kaj me pri tej osebi moti in če vidim, da nimava ničesar skupnega, jo lahko izpustim iz svojega življenja.

Does it make any sense?

[caption id="attachment_78" align="aligncenter" width="300" caption="Mijav"][/caption]