Čas dopustov

Ljubim čas poletnih dopustov. Najlepši del se prične, ko se začnejo šolske počitnice. Kar naenkrat se mesto izprazne in povsod je polno praznih parkirnih mest. Kot bi se začelo neko posebno obdobje.

Največje presenečenje pa sem doživela v soboto dopoldne, ko sem se odpravila na romanje po nakupovalnem središču. Ponavadi se nakupovalnih podvigov lotim ob dopoldnevih, tokrat pa ni šlo drugače. Doma sem še malo pomišljala, ali ne bi bilo bolje prestaviti paše po trgovinah na naslednji teden, vendar je zmagala trma.

Ko sem se še vedno v dvomih pripeljala v parkirno hišo enega od zapravljalnih centrov na našem koncu, kar nisem mogla verjet svojim očem - v soboto dopoldne okoli 10ih je bilo parkirišče bolj prazno kot je to v navadi ob ponedeljkih dopoldne. Tudi v trgovinah je bila slika ista. Pravi luksuz :)

In ko se bod septembra vsi spet pričeli gužvat, jo pa jaz šibnem na morje :)

Am I lucky or what? ;)

Premagovanje odporov

Nekoč sem nekje prebrala, da je premagovanje odporov bistvenega pomena za osebnostno rast. Takrat tej misli nisem pripisala večjega pomena, vendar sem kasneje ugotovila, da še kako drži.

S kakšnimi odpori se običajno soočam? Pogosto je med njimi jutranje vstajanje, saj bi bilo tako fino še malce poležati in se zakopati v odejo - vendar če se vstanem, sem potem vedno zadovoljna, da sem dan začela zjutraj, ker v jutranjih urah največ naredim. Včasih se mi ne da it tečt in ko premagam ta odpor sem potem nagrajena z izvrstnim počutjem in dobro mero energije. Potem so tu še odpori pred pospravljanjem (pa je tako fini občutek, ko se vse sveti), včasih pred pasjim sprehajanjem (pa čeprav potem neznansko uživam, ko gledam malega zverkolina, kako divja zunaj) ...

Kljub vsemu pa je včasih težko ločiti med pozitivnimi in negativnimi odpori (to je zdaj povsem moja terminologija). Pozitivni odpori so tisti, ki nam izboljšajo počutje, ko jih premagamo. Negativni so pa tisti, po katerih se nič kaj bolje ne počutimo. Sama sem včasih v dvomih, ali naj grem s kom, ki ga dolgo nisem videla, na pijačo. Dolgo omahujem in potem, ko sedim s to osebo na kavi, včasih ugotovim, da si nimava pravzaprav ničesar za povedat, in se potem počutim čisto izžeto in mi je žal, da se nisem bolj poslušala.

Če povzamem tolje svoje jutranje razmišljanje - premagovanje odporov nam pomaga, da osebnostno zrastemo, se bolje počutimo in imamo več energije, vendar je treba včasih pretehtati, če gre za odpor, pogojen z lenobo, ali za odpor, pogojen s tehtnejšimi vzroki. Pa tudi premagovanje teh odporov nam pomaga, da zrastemo - če imam odpor iti z nekom na kavo, mi to pove, da moram ugotoviti, kaj me pri tej osebi moti in če vidim, da nimava ničesar skupnega, jo lahko izpustim iz svojega življenja.

Does it make any sense?

[caption id="attachment_78" align="aligncenter" width="300" caption="Mijav"][/caption]

Iz spalnice v kabinet

Vsakdanje kosmiče in zelenjavo si služim od doma. Začela sem za pisalno mizo v spalnici, vendar sem po dobrega pol leta ugotovila, da to ne bo šlo. Glavni razlog je bil "navzkrižje interesov", saj je spalnica prostor za sprostitev, umirjanje in spanje, pisalna miza pa predstavlja delo. Še huje je bilo, ker je razporeditev pohištva v spalnici takšna, da sem s postelje gledala naravnost v mizo. No go.

Potem sem se preselila za kuhinjsko mizo. To tudi ni bilo najbolje, saj nisem mogla imeti nikjer postavljenega koledarja in ostalih potrebščin. In potem sem le prišla do kabineta. Pravzaprav je bolj delovni kotiček. V kotu dnevnega prostora (ki je hkrati kuhinja, dnevna in jedilnica) sem si pri oknu izborila prostor za pisalno mizo ((v obliki črke L in po lastni zamisli)) in omaro. To je moja oaza.

Edini minus je, da ni v ločenem prostoru. Dokler sem sama doma, je sicer OK. Če pa nisem, se mora pa dragi prilagodit, tj. pobrat šila in kopita in se sparkirat v spalnici, kjer je njegova pisalna miza. ((ker je njegovo delo bolj terenske narave, ga pisalna miza ne spominja na službo))

Ko bom velika, pa si želim takšen kabinet: ((Ja, mora bit na podstrešju.))

Prilivi in odlivi

Odkar sem med tistimi, ki si moramo sami iskat posel, se mi dogaja, da imam velika finančna nihanja. Včasih so nihanja navzdol tako intenzivna, da me resno zaskrbi, ali mi bo uspelo. To se najpogosteje zgodi, ko izdam kakšen lep račun, potem pa čakam, da bo naročnik plačal.

Pravzaprav je cel proces prav hecen. Ko dobim novo naročilo sem navdušena - nad projektom, novo stranko in seveda zneskom, ki bo potem pritekel na moj TRR. Ko projekt zaključim, izdam račun in čakam na evrčke sem še tudi zadovoljna.

Potem pa se mi včasih zgodi, da mi gre malo na tesno do datuma, ko bi moral biti račun plačan. In potem začnem travmirat, kako mi bojo izklopl internet/elektriko/telefon (pa čeprav redno plačujem položnice). Ko je znesek denarja v malhi že res majhen, se malo pomirim - ok, zdaj sem tu, kjer ni kaj dosti denarja, pa vseeno živim in mi nič ne manjka. Lahko bi se reklo, da se pomirim s situacijo.

Potem pa pride dan D - ko denar priteče. In potem sem navdušena ...  ne, kje pa! Ravno nasprotno. Potem začnem šele zares travmirat - da moram paziti na vsak cent, da ne bom spet na robu, pa da bo itak lep del šel za stroške, pa malo se bojim, da v naslednjem mesecu ne bo nobenega omembe vrednega projekta ...

In potem se včasih sprašujem, če ne ravno s tem svojim negativnim odnosom odbijam prilive.

Kako se pa vi soočate s finančno negotovostjo?