Trma/jeza

Sama se imam za čustveno in hkrati razumno žensko. Svoje odločitve vedno pretehtam in pri tem upoštevam svoje občutke in objektivna dejstva. Včasih pa se mi dogaja, da se mi do kakšnega opravila pojavi upor. Najprej se kaže tako, da se na tisto opravilo sploh ne spomnim, potem se sicer spomnim, ampak nimam motivacije, potem pa vse skupaj preraste v odpor, za katerega ne najdem razumske razlage.

Dokler se ne lotim analize, seveda. In analiza nato pokaže, da mi je bilo tisto določeno opravilo večkrat omenjeno - češ, da bi morala narediti to ali ono, pa kdaj bi morala narediti, pa kako ...

In upornica v meni se potem kar na lastno pest odloči, da bo zadeva ostala, kot je bila.

V tem konkretnem primeru gre za plevel, ki uspešno prerašča moje vrtnine. Prevečkrat mi je bilo omenjeno, da bi ga morala populit ...

Čeprav - to je še ena moja nezavedna fora - ga bom zdaj verjetno kmalu populila in to zato, ker sem identificirala problem in ga razčlenila. Seveda bom počakala še toliko časa, da bo jasno videti, da to počnem, ker sem se sama tako odločila in ne zato, ker mi je bilo n-krat povedano, da bi morala.

In recept, da se to ne ponovi - bodi pozorna na tovrstne izjave, ki so kar potiho vrinjene med vsakdanji pogovor, jasno izrazi svoje stališče in jih v kali zatri :)

Dvigovanje energije

Navkljub rednemu teku se mi vsake toliko še vedno dogaja, da sem nekaj dni zapored utrujena. To pomeni, da počasneje delam, nimam novih idej in se mi nasploh ne da ukvarjati z ničemer, kar ni res nujno.

Še vedno nimam univerzalne rešitve, s katero bi za vselej odpravila takšne dneve, imam pa nekaj trikov, s katerimi se vsaj malo "dvignem". Med te trike sodijo zeleni čaj, pol ure prijetnega čtiva, deset minut divjanja z Glasnhovom, kakšen košček čokolade ali česa podobno sladkega ... Včasih pomaga že samo, da se malo pogovorim sama s sabo, spet drugič pa se moram poslužiti vsega zgoraj naštetega. Če je pa res hudo in po možnosti zunaj še dežuje in mi noben nujni rok ne diha za vrat, pa si dam odpustek za preostanek dneva - zakopljem se pod odejo s knjigo ali pa kakšno nanizanko/filmom.

Kakšnih strategij se pa ti poslužuješ?

Popoldanski spanec

Načeloma nisem naklonjena spanju čez dan. Rada imam red. To pomeni, da hodim spat med deseto in enajsto zvečer, vstajam pa se zjutraj med šesto in sedmo. Najraje bi v nov dan zakorakala skupaj s prvo jutranjo svetlobo, vendar mi to poleti nikakor ne uspe.

Pri meni se dan pozna po jutru - če vstanem zgodaj, bom naredila veliko, sicer pa je vse skupaj tako-tako.

V zadnjih dveh tednih pa sem razvila novo navado - popoldanski spanec. Kar nekajkrat me je zmanjkalo za dve uri. Saj spanec je čudovita reč, toda na delovni dan to pomeni, da mi zmanjkata dve uri. Sicer se tolažim, da sem bila tako ali tako preveč utrujena, da bi kaj naredila, in da je bil spanec še najboljši način, kako izkoristiti tisti čas.

Ko se zbudim, sem vsa dremava in "mehka". Kar stisnila bi se nekam in ostala tam. Ker pa to ne gre, si skuham čaj/kavo in se usedem za računalnik. In delo mi po kakšne pol ure prebujanja steče.

Potem sem pomirjena.

Črna luknja

Včasih se mi zgodi, da se mi počutje in razpoloženje začneta počasi slabšati. Vsak dan malo, tako da traja kakšna dva tedna, da opazim, da drsim v črno luknjo. Ko pristanem v njej, sem vedno znova izgubljena. Ne vem, zakaj sem padla noter in kako naj prilezem ven. V navalu malodušja se sprašujem, če se sploh splača lesti ven, če se pa lahko zgodi, da bom spet padla noter.

Po kakšnem dnevu ali dveh, ki jih prebijem v temi, se skeptik v meni toliko umiri, da pusti optimistu, da naredi svoje. Ta optimist mi pove, da se takšne zadeve dogajajo zato, ker moram nekaj v svojem življenju spremeniti in da se je še vedno izkazalo, da sem stopničko više, ko splezam ven.

Ampak kako splezati ven?

Meni pomaga počitek, branje dobre knjige, ogled filma/nanizanke z lahkotno vsebino, menjava okolja, pogovor z nekom, ki me sprejema takšno kot sem in ne pametuje.

Ko pa končno pomolim glavo na sonce je pa čas za delo. Takrat skušam analizirati, zakaj se je to zgodilo in sprejeti (ter izvesti) odločitve, ki bodo ta vzrok odstranile oziroma izničile njegov vpliv.

Kako se pa ti spopadaš s črnimi dnevi? Zakoplješ glavo v pesek in čakaš, da mine, ali pa zbereš zadnje moči in se lotiš plezanja na svetlo?