Prihaja pomlad

Kako čudovita so jutra, ko se že pred sedmo zbudim s pogledom na jasno, modro nebo. Pravzaprav se zbujam že malo po šesti. Še Glasnhovu se ne da vstat.
Čeprav imam rada sneg in sem navdušena celo nad jutranjo meglo, sem že nestrpno čakala daljše dneve in sonce. Najbolj nestrpno pa čakam, da se sneg končno stopi in lahko obujem tekeške copate in se poženem v hrib.
24. marca me čaka Mali kraški maraton, jaz pa nisem tekla že dobre tri tedne. Tazadnja se mi je že toliko zacelila, da želahko hodim in tečem. Hecno pa je, da ne morem hoditi na jogo, ker težko sedim v položaju za meditacijo.
Mislim, da tudi Glasnhov komaj čaka, da se vrneva v ustaljene tekaške tirnice. Seveda ga pa tudi navdušenje nad snegom ni minilo.

Ne je mesa in rib tudi ne!

Včeraj sem bila pri zdravniku. Ko sem čakala in listala po kartoteki, sem ugotovila, da sem bila nazadnje pri zdravniku leta 2010. Med drugim pa sem odkrila tudi vnos iz leta 1999, ki ga je naredila otroška zdravnica: "Ne je mesa in rib tudi ne!" Sva se s sestro prav nasmejali.

No, sestra in moj novi osebni zdravnik sta prijazna in poslušata. Zdravnik si je vzel čas za klepet in me nato poslal kar na rentgen - da izključiva najhujše.

Zdravnik na kirurgiji me je skoraj nahrulil, kaj sploh hodim, in hotel, da si slečem spodnjice pred skupino sedmih (!?!). Tam je bil on, pa sestre, pa študenti ... Pa nobene obrazložitve (kdo so, če mi je ok ...) ... Grozen občutek. Skupinica stoji tam, kramlja, se smeji in strmi vame. In ne, nisem se slekla. Če bi se, bi se počutila zares ponižano.

No, na koncu, je slika moje obložene in boleče zadnjice pokazala, da je vse celo. Zdravnik na kirurugiji me je še okregal, ker ne jem protibolečinskih tablet (naklofen, ketonal ipd.). Ni mogel reči, naj vzamme kakšno tableto, če bo hudo, ampak mi je ukazovalno dal vedeti, da bi MORALA jesti tablete. Joj, če jaz pojem en naklofen, sem povsem zadeta.

Ob večerji sva se z dragim pogovarjala, od kod meni takšen odpor do obiska pri zdravniku. No, vnos iz leta 1999: "Ne je mesa in rib tudi ne!", je tipičen primer. Meso sem nehala jesti pri 14ih. Osebna zdravnica me ni vprašala, zakaj in kaj jem, ampak me je začela prepričevati, da ubijanje živali za hrano nekaj povsem naravnega. Navedla je zelo življenjski primer, ki sem ga res lahko aplicirala na svojo situacijo - ubijanje živali na safariju v Afriki!?!

Kar nekaj cvetk je še, pa se jih nočem več spominjati. Včerajšnji dan je za mano in uspela sem ga preživeti brez glavobola :)

Mesa in rib pa še vedno ne jem!

Občutek nemoči (in kremšnite)

Vse odkar sem padla, se soočam z občutkom nemoči. Ne samo, da ne morem tečt, ne morem niti počet čisto vsakdanjih reči, ne da bi bila pri tem soočena z bolečino (in spet - nemočjo). To me spravlja v jezo in hkrati skoraj v obup. Prišlo je celo tako daleč, da se bom naročila pri zdravniku, naj pove, ali imam kaj počeno ali samo udarjeno.

Zdravniku res ne maram hodit. Nobenemu. Pravzaprav nisem bila pri splošnem zdravniku že tri leta. V čakalnici se počutim grozno, prav tako v bolnišnici. Vedno, ko sem šla koga obiskat ali sem koga pospremila k zdravniku, sem prej ko slej imela hud glavobol. Mislim, da med zidovi zdravstvenih ustanov začutim svojo nemoč in sem soočena s svojo ranljivostjo. Opažam, da to res težko prenašam.

Po drugi strani pa so ravno trenutki nemoči tisti, ki pokažejo, s kakšnimi ljudmi si delimo življenje. Prav tako nam omogočajo razvoj empatije. Če se sama ne bi počutila ranljive in nemočne, bi tudi druge, ki so v takem položaju, težko razumela.

Moj dragi se je izkazal za pravi steber. In za to sem mu neskončno hvaležna.

Včeraj zvečer je spekel kremšnite. Še kremo je sam naredil. He's a keeper. No doubt.

Ironija in pasji piškoti

Življenje ima res zanimiv smisel za humor. Ko sem objavila, kako je tek najboljše zdravilo za samopomilovanje, sem kmalu zatem (med tekom!!) zgrmela po tleh in moja tazadnja mi še vedno ne dopušča, da bi se pognala čez drn in strn. No, pa tudi vreme ne.

Še vedno se smilim sama sebi in tolažim s krofi - iz trgovine, ker se mi v tem stanju "joj-kako-sem-jaz-boga-in žrtev-in-oh-in-sploh) niti ne da kulinarično ustvarjat. Kaj ustvarjat - še kuhat se mi ne da :/

Ampak - ker se mi tudi v trgovina ne da, je Glasnhov vseeno prišel na svoj račun z domačimi piškotki.

Glede na potoke sline, ki so v špagetih visele iz Glasnhovovih ust, in vztrajnemu straženju pečice med peko, so piškoti očitno slastni.

Jaz pa še vedno iščem novo zdravilo proti samopomilovanju in bom vesela vsakega predloga.

Pa še recept (oz. osnutek recepta)

Sestavine:

500 g ovsene moke (pri meni so to v blenderju zmleti ovseni kosmiči)

1 dl olivnega olja (ali masti, če jo imaš)

2 konzervi tune v olju (ali paštete/mesnega narezka/kuhanih in mletih jetrc ...)

2 dl vode

1 jajce

žlička česna v prahu

pribl. 1/2 - 1 skodelica polnozrnate moke za posipavanje

Postopek:

Najprej zmešaš moko in česen v prahu.

Dodaš olje in z vilicami pretlačeno tuno (skupaj z oljem, v katerem plava), jajce in vodo.

Premešaš s kuhalnico, da masa postane malo bolj homogena.

Ko začneš mesiti z rokami, posipavaj z moko, da se testo ne bo prijemalo.

Na koncu mora biti testo po konsistenciu podobno običajnemu testu za piškote.

Testo lahko pustiš za kakšne pol ure v hladilniku (zavitega v folijo), potem pa ga na pomokani površini (ali pa med dvema listoma peki papirja) razvaljaš na približno pol centimetra debelo in poljubno razrešeš - z modelčki za piškote ali pa kar na trakce.

Pečeš približno 30 min pri 170 stopinjah.

Piškote ohladiš in pospraviš v pločevinko in z njimi nagrajuješ pridno psetino, dokler jih ne zmanjka ;)