Jutra so najlepša

... ker je še vse odprto. Dan je nov, z novimi priložnostmi. In novimi življenjskimi lekcijami. Npr. - poslušaj svoje telo. Če ti daje signale, da rabi počitek, ga ne porivaj čez mejo. Ker potem lahko padeš na kolena. In jo odneseš brez ene same modrice. In če še vedno ne dojameš, sledi lekcija številka 2. Ta je pa boleča - padec na rit. Z vso težo, med tekom, na poledenelem asfaltu. Ko še pes obstoji in zaskrbljeno opazuje, če se bo šefica lahko pobrala ali ne.

No, trajalo je nekaj minut, da sem stisnila zobe in se počasi skotalila na kolena, potem pa v solzah še dvignila na noge. Danes je že bolje, včeraj pa je bil pekel.

Lekcija pa ... No, zapomnila si jo bom. Pa tudi zelo hvaležna sem. Hvaležna za svoje močno in zdravo telo. Taki trenutki so opomnik, da se spet zavem, da moram paziti nase.

Najboljše zdravilo za samopomilovanje

Približujejo se "tisti" dnevi. In na trenutke sem najbolj ubogi človek na svetu, nesposobna, neuspešna - v glavnem valjam se v črni jami samopomilovanja. Če mi dragi vrže lopato, da bi si z njo utrla pot na svetlobo, jo raje uporabim za poglabljanje jame in se z njo sama malo treščim prek hrbta  ...

Ampak - k sreči imam zdravilo :) Glasnhova in tekaške copate.

Zjutraj je snežilo, bila sem nejevoljna in sem se lahko še bolj smilila sama sebi.

No, po eni uri na svežem, mrzlem zraku in poplesujočimi snežinkami, sem kot prerojena.

Sem super in fajn, pametna, lepa, uspešna, samozavestna in prav nič domišljava ;)

Slano sladkanje

Vikend je minil. Bil je malo tekaški, pohodniški, deloven, lenoben in kuharski. Tako mi je všeč.

Če ves vikend nimam nobenih obveznosti oz. si sama ne zastavim nobenih ciljev, se v nedeljo večer počutim kot povožen presušen pljunek. Ugotovila sem, da najslabše prenašam načrtno lenarjenje - ko si rečem, da bom cel dan na off, So-šef poskrbi za psa in hrano. Takrat sem ponavadi že po nekaj urah sita sama sebe, naju, na živce mi gre, kako imava urejeno stanovanje, tečnarim za vsako figo ...

Sploh kuhanje je taka hvaležne aktivnost. Pospravim hladilnik, ustvarjam, vmes meditiram, na koncu pa je rezultat celo užitebn :) Kuharsko ustvarjanje je bilo v znamenju pit. Spekla sem eno slano (ali quiche - kiš) in eno sladko.

Od slane ni ostala nikjer niti drobtinica. Slanim pitam sem naklonjena, ker se da z njimi tako fino pospravit hladilnik (pa ne dobesedno ;).

Gre pa takole:

Krhko testo:

200 g polnozrnate pirine moke (ali katere koli druge)

75 g mrzlega masla

6 do 7 žlic mrzle vode

ščepec soli

Nadev:

poljubna popražena/zblanširana zelenjava

Preliv:

pol velikega lončka (ali več) kisle smetane

2 jaci

1-2 dcl mleka

poper

muškatni orešček

topljeni sir za mazanje (pribl. 4 trikotniki)

Najprej sem nahitro zamesila testo in ga postavila v hladilnik ter se lotila nadeva.

Na olivenm olju sem prepražila pol čebule in štiri stroke česna. Dodala sem na tanko narezan gomolj zelene (četrtino gomolja) in pol velikega jačevca. Pustila sem, da se je pražilo pribl. 10 minut, posolila in poporala. Izključila sem ploščo in postavila na stran.

Pečico sem prižgala na 190 stopinj.

Pekač sem premazala z maslom (premer 28 cm). Uporabite lahko tudi manjši pekač (24 ali 26 cm). Potem bo podlaga malo debelejša, ampak še vedno ok.

Testo je zelo krhko, zato se nisem ubadala z valjanjem in bentenjem, kako se mi trga ... Razdelila sem ga na manjše kroglice, jih s prsti raztegnila in razporedila po pekaču ter spet s prsti tako dolgo razporejala testo, da sem pokrila pekač in naredil približno dober centimeter roba (odvisno, koliko nadeva je.)

Potem sem nadev razporedila po testu. Ločeno sem razžvrkljala dve jajci skupaj s kislo smetano in mlekom ter prelila po piti. Za piko na i sem povrhu narezala še sirček za mazanje. Lahko bi uporabila tudi katerikoli drug sir, ta je bil pri roki, pa še tako dober okus ima, ko se zapeče.

Jedla sva jo še toplo, skupaj s solato je bila super dobro kosilo. Najboljši okus pa ima, ko se ohladi.

Pozitivne izkušnje

Danes zjutraj smo se odločili, da si pretegnemo krake na nam zelo ljubi destinaciiji - Celjski koči. Na začetku smo imeli sicer malo težav s poledenelo potjo, ampak na srečo je led kmalu zamenjalo blato ;)

Na vrhu je mrgolelo osnovnošolcev (tamlajših), ki so imeli smučarsko-sankaški športni dan. Včasih bi ob tem direndaju le zavila z očmi, So-šef pa bi zarobantil in mrko gledal spod čela. Zdaj pa so take situacije izziv in test, da vidiva, kako daleč sva že prišla z Glasnhovom. No, mali se je izkazal :)

Otroci so čebljali, jedli, štorkljali sem in tja v pancarjih, da je vse bobnelo, on pa lepo na prostoru. Seveda jih je z zanimanjem opazoval (koliko rok, ki bi ga lahko čohljale ...), ampak je brez težav ostal zložen na tleh.

Naslednja pozitivna izkušnja so bili pa mulčki. Ker je bil Glasnhov tako priden, je dolgo trajalo, da so ga sploh opazili. Potem pa so se najprej opogumile tri deklice in prišle vprašat, če je to že "velik" kuža, pa kako mu je ime ... Potem pa je "taglavna" še povedala, da imajo pri njih tudi psa, labradorca Lana, ki pa ga sprehaja zgolj oči, ker vleče na povodcu :) Kjut. (Mislim, mala, ne pes, ki vleče.)

Ko so punce odšle, sem šla tudi jaz - malo izpraznit mehur. Ko sem se vrnila, sta bila moja jajčmana obkrožena z mulčki, ki so prav resno debatirali o tem, kako pristopit k neznanemu psu, kje ga pobožat, povedali so, kakšne pse imajo doma ... Eden mu je hotel dati posladek ("človeški" bonbon), pa mu je drugi rekel, da ne sme, ker "po tem kužati prej umrejo". How cute is that?

Potem pa je So-šef mulčku ponudil Glasnhovov lekrli. Ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen - kuža, ki ga je dobil, ali mulček, ki mu ga je lahko dal.

Ko so fantiči odšli, pa so se še zahvalili (!?!), ker so ga lahko pobožali (jaz pa sem se zahvalila Glasnhovu, ker jih ni v navdušenju polizal/podrl/ se jim motal med kratkimi nogami).

Na poti v dolino, je prav tako pozitivno osupel So-šef pripomnil, da je še upanje za prihodnost našega naroda :)