Jutranji tek po snegu

... je užitek. Sploh če zraven sneži.

Še vedno brcam

Obilica dela (hvala, vesolje!) in posledična občasna utrujenost sta krivi za mojo daljšo odsotnost. Leto je minilo na poslovni ravni bolje kot sem pričakovala (hvala, vesolje!). S pomočjo super druper delavnice sem si končno uredila finance in se znebila občutka, da mi denar polzi med prsti. Končno imam spet prihranke :) (Na tem mestu se spet zahvaljujem vesolju.).

Na osebni ravni sem si za letos zastavila več ciljev, na vrhu pa je tek. Poleg rednega teka (4-krat tedensko) se bom letos udeležila vsaj enega polmaratona. Kar nekaj let je že minilo, kar sem bila nazadnje na kakšni tekaški prireditvi in čeprav nisem rpeveč navdušena nad gužvo, me pa vedno dvigne energija, ki vlada med tekači in med navijači.

Naša mala skupnost še vedno šteje 3 člane, čeprav s So-šefom razmišljava še o enem. Tudi tokrat o psu, no, pravzaprav o psički. Še prej pa mora So-šef poskrbeti za svoj vsakdanji kruh, da bo denar za dvojno količino vsakdanjih briketov.

Spet sem kuharsko ustvarjalna. Na podočju sladic in "prave" hrane. In ko bom velika bom delala noro lepe torte in kolačke :)

Letos smo bili tudi na  enem daljšem izletu. Izkoristili smo zadnjo sončno soboto, preden nas je v nedeljo začel zasuvati sneg. Krasa ne poznam in tokrat sem imela priložnost pobliže spoznati kraško pokrajino. Navdušena sem nad njo in ob prvi priliki se vrnem(o)!

Torej - hvala vesolje za vse prijetne izkušnje!

Male skušnjave

Že dva dni se mi lušta nečesa sadno-sladkega in danes sem si uresničila željo. Spekla sem mini pite z jabolki in malinami. Prva runda je šla v pečico v pekaču za mafine. Ostalo mi je še nekaj testa, ki sem ga razvaljala in razdelila po štirih lončkih za sufle. Te sem celo uspela slikati, pit iz pekača za mafine pa je prehitro zmanjkalo :)

Joga v vsakdanjem življenju

Letos sem začela hoditi na jogo. Sem v skupini začetnikov, vadimo pa enkrat na teden.

Prva dva termina mi je največ težav povzročalo sproščanje. Nisem zmogla ležati povsem na miru - enkrat me je še krč zagrabil. Da ne govorim o mislih, ki so mi kot podivjane švigale po glavi. Namesto, da bi se moje dihanje umirjalo, sem skoraj doživela napad panike. In namesto miru sem čutila le tesnobo.

Tudi vaje ... ups - asane so se mi zdele tako otročje lahke, da sem malo dvomila v njihovo učinkovitost. Vendar - prvič v mojem odraslem življenju nimam več vozlov v predelu lopatic, hrbtenica me več ne boli, po vadbi se pa počutim lahka in umirjena, naslednji dan pa se polna energije in se zjutraj z lahkot dvignem iz tople postelje.

Navdušena sem tudi nad inštruktorjem, ki pri vsaki asani razloži, za kaj je koristna in na kaj vse vpliva. Prejšnji mesec sem teden pred menstruacijo (in med njo) redno izvajala asane, ki masirajo predel rodil in naj bi pomagale ublažiti krče. Neverjetno - tudi to je pomagalo. Zdaj moram najti samo še recept za ublažitev PMS-ja :)

Pa tudi sicer mi je všeč filozofija nenasilja - asane delamo samo do praga bolečine in ne telmujemo med sabo. Vsak dela zase, povečini z zaprtimi očmi.

Najbolje bi bilo, če bi jogo uvedli v šole in podjetja - tako bi zagotovo zmanjšali težave s hrbtenico, prebavo, povečali gibčnost, okrepili imunski sistem in nenazadnje povečali storilnost.

Joga je pa tudi zelo dobra izbira, če se sicer ukvarjamo s športom, saj poveča prožnost našega telesa, poveča vzdržljivost in pomaga, da se znebimo vseh bolečin, ki smo si jih pridelali med treningom.